heraldika (grboslovje), veda o grbih. Grbe so najprej uporabljali vitezi kot prepoznavna znamenja, saj so bili zaradi oklepa neprepoznavni. Proti koncu 13. st. so si vitezi izbirali grbe sami. Ti so – potem ko so kot rodbinski grbi postali dedni – kot gospostveni grbi označevali posesti. Hkrati so se razvijali deželni grbi, in sicer iz rodbinskih grbov deželnih knezov. Od 14. st. so jih podeljevali cesarji in kralji z grbovnimi pismi. Grbe so heroldi risali v grbovne knjige (armorial). Glavni del grba je ščit. Grbovna slika je sestavljena iz barv, heraldičnih likov in splošnih figur. Heraldične barve so zlata (rumena), srebrna (bela), črna, rdeča, modra in zelena. Pri delitvi grbovega ščita s pravilnimi barvnimi črtami nastanejo heraldični liki, upodobitve iz mrtve in žive narave in umetnosti pa so splošne figure. Z razdelitvijo ščita na več polj je lahko več grbov združenih v enega. V nasprotju s korporacijskimi in državnimi grbi pri družinskih grbih skoraj ne manjka šlem s šlemnim okrasjem in šlemnim prekrivalom. Na mestnih grbih so pogoste cine. Krona plemiške stopnje izraža plemiški položaj. S simbolom je označena konkretna oseba oz. veja znotraj neke rodbine, s t. i. bastardno nitjo pa nezakonski rod nosilca. Zveza grbov zakonskega para s povezavo obeh se imenuje aliančni grb. Prazno rdeče polje, t. i. regalno polje, opozarja na krvno sorodstvo in se pojavlja predvsem v teritorialnih grbih. Pri grbih visokega plemstva je pogosto označen nosilec grba. Vse države imajo državne grbe. Slovenski grb ni zgodovinski.
Dostopnost