nevtrino (elektronski nevtrino, e-nevtrino), simbol νe, električno nevtralen, stabilen osnovni delec in spinom ½. Doslej so verjeli, da je nevtrino – podobno kakor foton – brez mase, novejši izsledki pa kažejo, da morda ima maso. Interakcije nevtrina z drugo snovjo so zelo redke in težko opazne, saj nevtrino brez težav predre celo največja nebesna telesa, npr. planete. Obstoj nevtrinov so najprej napovedali teoretično (W. Pauli 1931, E. Fermi 1934), da bi lahko pojasnili razpad betanevtrona. Pri tem nastaneta elektron in antinevtrino ν̄e. Nevtrino in antinevtrino se med seboj razlikujeta po smeri spina glede na smer njunega gibanja. Pri jedrski cepitvi (posebej pri eksploziji jedrske bombe) večino energije odnesejo nevtrini. Tudi Sonce seva močan tok nevtrinov. V nasprotju s pričakovanji pa je število nevtrinov s Sonca, ki so jih izmerili na Zemlji, precej manjše od teoretičnih napovedi. Zaradi njihove neznatne interakcije z okolico prodrejo nevtrini brez težav skozi debele plasti razl. snovi, zato jih je mogoče dokazati tudi globoko v rudnikih; v ta namen uporabljajo orjaške scintilacijske števce. Trenutno poteka več poskusov, s katerimi natančno merijo nevtrinski tok s Sonca. Pod masivom Gran Sasso v Italiji so 1990 pognali eksperiment Gallex (iz Gallium-Experiment); z velikim trudom merijo zelo redko reakcijo, pri kateri nevtrini vstopajo v posamezne galijeve atome (Ga 71) in jih pretvorijo v atome germanija (Ge 71). V dveh velikanskih rezervoarjih s po 70 m3 prostornine je 54 m3 galijevega klorida, v katerem nevtrini s Sonca prožijo jedrske reakcije. V vsaki od 20 dni dolgih merilnih period pretvorijo nevtrini približno deset (od skupaj 1030) atomov galija v germanijeve atome; te izločijo iz rezervoarja in preštejejo. Iz števila nastalih germanijevih atomov izračunajo tok nevtrinov s Sonca. Iz podatkov naj bi pojasnili, kakšna je masa nevtrinov in problem manjkajočih sončnih nevtrinov. Poskusi iz 1993 kažejo, da je zgornja meja za morebitno maso nevtrina 7,2 eV, torej največ 1/70.000 mase elektrona. Elektronskemu nevtrinu je podoben mionski nevtrino (µ-nevtrino), νµ. Ta nastaja pri razpadu mezonov. Pred kratkim so poskusi v ZDA in Nemčiji (DESY) pokazali, da je še ena vrsta nevtrinov, t. i. taonski nevtrino (τ-nevtrino), ντ.
Dostopnost