energija [grško, ‘delovanje’], 1. splošno:dejavnost, volja do uveljavitve.
Sorodna gesla: energetizem2. fizika:pomembna fizikalna količina, ki meri sposobnost za opravljanje dela ali izmenjavo toplote (zakon o ohranitvi energije). Energija je v razl. oblikah; med njimi so najpomembnejše: 1. mehanska energija v dveh oblikah: a) potencialna energija (energija položaja), b) kinetična energija (energija gibanja, vrtenja); 2. notranja energija, tj. vsota kinetičnih energij vseh molekul neke snovi. 1. in 2. sta med seboj povezani z mehanskim ekvivalentom toplote; 3. energija polja, npr. gravitacijskega, magnetnega, električnega ali elektromagnetnega polja (tudi svetlobe); 4. energija sevanja delcev (elektron, proton, nevtron, ion); 5. kemijska energija; 6. vezavna energija npr. nukleonov v atomskem jedru (jedrska fizika) ali elektronov v atomu; 7. lastna energija, ki po Einsteinovi zvezi E = mc2 (c = svetlobna hitrost) kaže, da vsebuje masa silno veliko energije. Enota energije je joule, oznaka J (zakon o merskih enotah, od 1.1.1978). Dopustna enota je še elektronvolt za merjenje majhnih energij v svetu atomov in wattsekunda v elektroenergetiki. Velja 1 J = 1 Ws = 0,102 kilopondmetra (kpm) = 0,239 kalorij (cal) = 107 erg = 6,24· 1018 elektronvoltov (eV). V termoenergetiki za energijo uporabljajo enoto energetski ekvivalent premoga (EEP). 1 EEP ustreza energija, ki se sprosti pri sežigu 1 kg premoga. Velja: 1 EEP = 7000 kcal = 29,3 · 106 J.
Kratek pregled: energija Človekova prizadevanja pri iskanju in izrabljanju energije so stara toliko kakor sam človek. Energija omogoča opravljanje dela, tj. načrtne spremembe pogojev in oblik človekovega življenja. Za namensko izkoriščanje energijskih virov so ljudje iznašli različna orodja in stroje. Pridobivanje in izraba energije resda lahko izboljšata človekove življenjske pogoje, prinašata pa tudi nove odvisnosti in nevarnosti. Moč človeških in živalskih mišic je bila od pradavnine najpomembnejši vir energije. Vzreja in krotitev živali sta omogočili učinkovito izkoriščanje moči živalskih mišic; kot človeško silo so uporabljali sužnje. Prvi vir energije, ki ga je človek obvladal že v prazgodovini, je bil ogenj. Uporabljal ga je predvsem za razsvetljavo, ogrevanje, pripravo hrane, žganje gline, kaljenje orožja in orodja, taljenje in predelavo kovin ter krčenje zemlje. Viri energije so bili les, premog in olje. Najpozneje v 2. st. pr. n. š. je človek za izkoriščanje vodne energije začel uporabljati vodno kolo. Za čim boljšo izrabo so s premičnim jezom uravnavali tok po posebnem mlinskem koritu. Z iznajdbo ročične gredi v 13. st. je bil vodni mlin najpomembnejši energijski vir predindustrijske proizvodnje. Kjer ni bilo vode, so že od starega veka izrabljali moč vetra z mlini na veter. Sanje o umetno izdelani in vedno in povsod dosegljivi moči je uresničil James Watt, ko je 1765 skonstruiral prvi delujoči parni stroj. Načelo delovanja je bilo znano že od antike in predmet številnih poskusov v 17. st.: stisnjena vodna para pri razširjanju lahko opravlja mehansko delo. Parni stroj so uporabljali v angleških rudnikih od 1780. Z njim se je v Evropi začelo obdobje industrijske proizvodnje. V zadnji tretjini 19. st. so se z iznajdbo motorjev z notranjim zgorevanjem odprle nove možnosti, ki krojijo podobo današnjega sveta. Ti motorji kot vir energije uporabljajo tekoče ogljikovodike, pridobljene iz surove nafte. Skoraj hkrati z motorjem z notranjim zgorevanjem so do tehnične uporabnosti izpopolnili tudi električno indukcijo v električnih generatorjih in elektromotorjih. Električna energija je na mestu porabe »čista«, preprosta za pridobivanje in prenos, deloma pa jo lahko tudi shranjujemo. Uporabljajo jo za pogon strojev, razsvetljavo, gretje in v kemičnih procesih. Fosilni viri energije – premog, nafta in zemeljski plin – bodo na voljo le še omejen čas. Produkti, ki nastajajo pri njihovem izgorevanju, ogrožajo življenje na Zemlji. Zato iščemo nove energijske vire, ki ne prinašajo nevarnosti in se obnavljajo, kot npr. energija vodnih tokov, vetra, plimovanja morja. O smotrnosti in nevarnostih jedrske energije se krešejo različna mnenja. Nasprotniki opozarjajo predvsem na problem odstranjevanja radioaktivnih odpadkov in zaščite pred sevanjem, zagovorniki trdijo, da je jedrska energija pravi odgovor na pomanjkanje energije in zagotavljajo, da so novejše elektrarne varne. Katastrofa v Černobilu (1986) je tovrstne razprave spet razplamtela. Poleg jedrske energije je veliko le še sončne energije. Upi za prihodnost so zato usmerjeni v njeno obširnejšo izrabo. Obetavna sta tudi fotonapetostna pretvorba energije, pri kateri iz svetlobe nastaja električna energija, in pridobivanje vodika prek fotobioloških postopkov. Zaradi vedno večjega števila prebivalstva in vedno večjih potreb po energiji je iskanje novih virov energije za človeštvo življenjskega pomena. Avtor Lothar Schuckert
Dostopnost