ekstrakcija [latinsko],
1. splošno: izruvanje, izvlečenje, npr. izdrtje zoba.
2. kemija: postopek ločevanja zmesi s primernimi topili (ekstrakcijska sredstva). Maščobe in olja lahko iz rastlinskih tkiv izločijo (ekstrahirajo) z organskimi topili (npr. eter, bencin, benzen). Najbolj znan ekstrakcijski aparat je odkril Franz von Soxhlet (1848–1926).

Sorodna gesla: etilacetat | kostno olje | maščobe in maščobna olja | Soxhletov aparat | stresanje
3. tehnika: ekstrakcija s topilom, postopek, pri katerem z organskim topilom, ki ni topno v vodi, iz vodne raztopine selektivno izločijo neko snov. Uporablja se npr. v jedrski tehniki pri predelavi izrabljenega jedrskega goriva (postopek purex) za ločevanje urana in plutonija od drugih cepitvenih produktov.

Sorodna gesla: petroleter | purex


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek