slikovna elektronka, Braunova elektronka; prilagojena za reproduciranje televizijske slike. Izdelana je v obliki bučke z razširjenim in kar najbolj ploskim sprednjim delom (zaslonom) ter ozkim cevastim zadnjim delom s t. i. elektronskim topom. Iz nje je izčrpan zrak. Dodani so geterji, ki zajamejo preostale ione v bučki. Na notranjo stran slikovnega zaslona je nanesena plast svetleče snovi. Ko se vanjo zaleti curek elektronov, zasveti. Na zadnjem delu cevi je katoda. Ogreva jo žarilna nitka. Iz katode izhajajo elektroni (t. i. katodni žarki). Pospešuje jih anoda, priključena na visoko napetost (3–25 kV). Za fokusiranje elektronskega curka in krmiljenje njegove intenzitete so okrog curka nameščeni krmilne elektrode in Wehneltov valj (A. R. B. Wehnelt). Srednji del slikovne elektronke je (od zunaj) obdan z magnetnimi odklonskimi tuljavami. Te s spreminjajočim se magnetnim poljem odmikajo curek oz. spreminjajo njegovo pot. Odklonske tuljave dosežejo, da curek z enakomerno hitrostjo drsi po zaslonu: ko prispe do konca vrstice, preskoči v naslednjo, po koncu zadnje vrstice pa skoči na začetek prve in začne risati naslednjo sliko. Ob potovanju po zaslonu se spreminja intenziteta curka, zato je slika ponekod svetlejša, drugod pa temnejša. Za to skrbijo krmilne elektrode; usklajene so z odklonskimi tuljavami. Curek in tuljave upravlja slikovni oz. videosignal, ki ga televizijski sprejemnik dobi iz antene, prek kabla ali iz videorekorderja (televizija). V večini evropskih držav je sprejet standard PAL, na podlagi katerega je slika sestavljena iz 625 vrstic in se v sekundi 25-krat prepiše. Da je utripanje slike manjše, jo razdelijo na polslike. Te imajo samo lihe ali sode vrstice in se ponovijo 50-krat v sekundi. Elektronski curek tako v sekundi prepotuje pribl. 15 km poti. Vsako sliko sestavlja 240.522 slikovnih točk. Barvna televizijska slikovna elektronka ima namesto enega tri ločeno krmiljene elektronske curke – sliko »sestavijo« iz treh osnovnih barv. Na zaslon takšne cevi so izmenoma nanesene drobne pike svetlečih snovi (svetijo rdeče, modro in zeleno). Prenos barvnega signala poteka po enem od treh uveljavljenih standardov (evropski PAL, francoski SECAM, ameriški NTSC, novejši HDTV). Da bi bili televizijski sprejemniki manjši, kakovost slike pa večja, si prizadevajo izdelati slikovno elektronko, ki bi imela čim bolj raven zaslon (raven slikovni zaslon) in bi bila ob tem čim manj »globoka«. Zelo kakovostne barvne slikovne elektronke z visoko ločljivostjo (več kot 1000 vrstic) se uporabljajo kot računalniški monitorji. Zaradi neposredne bližine opazovalca so izdelani tako, da zelo malo sevajo, utripanje slike pa je manjše zaradi hitrejšega prepisovanja (npr. 60–100-krat v sekundi).
Dostopnost