francoska vinorodna območja in vina, vinsko trto so na obalah Sredozemlja začeli gojiti že v 6. st. pr. n. š. keltski Galci. Niso bili samo dobri vinogradniki, začeli so tudi uporabljati lesene hrastove sode za nego vina. K razvoju vinogradništva in kulturi oljke so pomembno prispevali grški kolonisti okoli Marseilla. Zaradi vin, ki so jih cenili Rimljani, se je vinogradništvo širilo na S v dolino Rone in naprej v Burgundijo, Šampanjo in prek Toulousa do Bordeauxa na Z. Večje širjenje je preprečil odlok cesarja Domicijana 92 n. š., ki je ukazal izkrčiti skoraj polovico vinogradov v Galiji in je spodbujal pridelovanje žita. Šele cesar Probus je 281 odlok razveljavil in vinogradništvo močneje podprl. V začetku srednjega veka je Karel Veliki širil vinograde v Burgundiji. Krščanska vera je z uporabo vina v bogoslužju in z ustanovitvijo samostanov pomembno prispevala k širjenju trte. V 14. st. so papeži iz Avignona uveljavili vina iz doline Rone. Dolgotrajne verske vojne so prizadele panogo, svoje pa so prispevale tudi vremenske neprilike in hud zimski mraz 1709. Sredi 18. st. se je vinogradništvo zelo razmahnilo, vinogradi so bili tudi tam, kjer jih danes ni ali pa so le simbolični (okolica Pariza). V 19. st. se je z izbruhom filoksere 1864 začela velika kriza. K napredku nege vina je odločilno prispevalo delo L. Pasteurja, očeta sodobne enologije. Zaradi velikih težav pri prodaji namiznih vin zaradi konkurence iz Alžirije in nespoštovanja tradicionalnih oznak porekla so 1905 sprejeli prvo zakonodajo o varstvu porekla, ki so jo nato izpopolnili z uvedbo kontrolirane zaščite geografskega porekla in ustanovitvijo Nacionalnega inštituta za zaščito porekla (INAO) v Parizu 1935. Z ustanovitvijo EGS je 1970 začela veljati skupna evropska vinska zakonodaja, ki od 1984 prepoveduje širjenje vinogradov za proizvodnjo namiznih vin. S krčenjem neustreznega sortimenta in širjenjem kakovostnih sort se je struktura v zadnjem desetletju na j. vinorodnem območju izboljšala. Po površini vinogradov je Francija tretja na svetu, čeprav so rodne površine po 1995 zmanjšali za 9,9 %. Od 863.682 ha rodnih vinogradov (2001) je vinu namenjenih 786.979 ha, pridelavi konjaka 70.773 ha in armagnaca 5930 ha. Pridelali so 47,139.000 hl vina za neposredno porabo in še 8,200.000 hl za predelavo v konjak. Francija ima pri izvozu vin po vrednosti prvo mesto, po količini pa je padla na drugo mesto (2001 skupaj 15,788.000 hl). Pomemben je tudi uvoz, 2001 5,424.000 hl. Poraba vina se zmanjšuje, vendar se povečuje delež kakovostnih vin z zaščito porekla v domači porabi (2001 57,3 l na prebivalca, prvo mesto na svetu). Sortiment zajema 613 vinskih sort, od tega 183 priporočenih, toda sedem glavnih sort zajema več kakor 60 % vseh površin. Najpomembnejše: rdeče: aramon, carignan, cinsault, grenache noir (grenache), merlot, gamay, cabernet sauvignon, modri pinot, syrah idr.; bele: ugni blanc, chardonnay, semillon, sauvignon, grenache blanc, muscadet, chenin blanc. Pridelava po kakovosti in poreklu (2001): 1. AOC (vins d'appellations d'origine controlée, vina s kontrolirano zaščito izvora): 45,65 %; 2. VQDS (vins délimités de qualité supériore, vrhunska vina z nadzorovanim poreklom): 0,85 %; 3. vins de pays (deželna vina): 26,34 %; 4. vins de table (namizna vina): 12,29 %; 5. 14,84% vina je bilo pridelanega za predelavo v konjak idr. pijače. Vinorodne regije: vinogradništvo je razširjeno na V (Šampanja, Alzacija), v osrednjem delu (Burgundija, Beaujolais), v j. in jv. delu (Côtes-du-Rhone, Provansa, Languedoc-Roussillon; Languedoc, Roussillon), v z. in jz. delu doline Loare z območji Touraine, Anjou-Saumur in Pays Nantais, Poitou-Charente, Bordeaux z vinorodnimi območji Médoc, Saint-Émillion, Graves, Sauternes, Entre-Deux-Mers idr. ter Bergerac idr. Najpomembnejši prikaz njihovih vin je vsako leto na kmetijskem sejmu marca v Parizu, največji specializirani vinski sejem svetovnega pomena pa organizirajo vsaki dve leti junija v Bordeauxu (VINEXPO).
Dostopnost