manierizem, slogovno obdobje (pribl. 1520–1600) med renesanso in barokom. Njegova značilnost je odmik od slogovnih načel renensanse. Označitev manierizma je izpeljana iz italijanskega maniera (‘način’) in izvorno označuje izumetničeno obliko. Umetniki manierizma so razvili množico oblikovnih prvin, ki jih danes v nasprotju s prejšnjimi obdobji štejemo med umetniške dosežke. Značilnosti slikarstva so podaljšana telesa v nejasnih prostorskih odnosih do ozadja, nemirna igra barv, ostra svetlobna nasprotja (J. da Pontormo, Parmigianino, Tintoretto, El Greco); tudi raziskovanje zapletenih drž oseb, npr. figura serpentinata, značilnost protiklasičnih teženj manierizma. V kiparstvu močno razgibani kipi G. da Bologne. V arhitekturi stavbe G. Vasarija, G. da Vignole. Posebne dekorativne oblike manierizma na Nizozemskem (Mabuse, A. Bloemaert). V Nemčiji bizarne oblike pod vplivom pozne gotike. Presegel ga je barok, v slikarstvu M. da Caravaggio, v kiparstvu G. L. Bernini. V književnosti pojma ni mogoče omejiti na dobo pred barokom, zato splošna označitev za izumetničeno izražanje in pretirane igre z obliko, posebej pri L. de Góngori y Argoti in G. Marinu.
Dostopnost