psihofarmaki [grško], psihotropne substance, zdravila, ki delujejo na psihične funkcije. Meje med posameznimi podskupinami niso vedno ostre. Delimo jih na: 1. anksiolitike in sedative (ataraktiki); ti zmanjšajo nemir, strah in tesnobo in se uporabljajo (mdr.) pri vegetativnih motnjah psihičnega izvora; 2. antipsihotike (nevroleptike) – uporabljajo se pri psihozah in maničnih stanjih; 3. antidepresive (timoleptike), ki se uporabljajo za zdravljenje endogenih depresij; 4. psihostimulanse (psihoanaleptike), ki delujejo stimulativno in povečujejo storilnost; 5. psihotomimetike, kot so LSD, meskalin, hašiš, psilocibin, ki izzovejo pri zdravem človeku kratkotrajne znake psihoze.

Sorodna gesla: antidepresivi | antipsihotiki | depresija | fenotiazin | halucinacija | hašiš | limbični sistem | LSD | mamila | meskalin | morska bolezen | narkoza | pomirjevala | psihiatrija | psihoanaleptiki | psihofarmakologija | psihotomimetiki | psihoza | psilocibin | shizofrenija | trankvilizanti | uspavala | zdravilo


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek