Janáček [jánaček], Leoš, češki skladatelj, *3.7.1854 Hukvaldy, †12.8.1928 Moravská-Ostrava; študiral v Brnu, Pragi, Leipzigu in na Dunaju. Kot skladatelj prvič zaslovel 1916 s praško praizvedbo svoje opere Jenufa; 1919–25 zelo ugleden učitelj kompozicije na praškem konservatoriju in orglarski šoli v Brnu. S svojim zanimanjem za severnočeško ljudsko pesem in svojim pozornim opazovanjem jezikovnega ritma in melodije (vse tja do šumov) je Janáček lahko razvil samostojen slog. Romantična dediščina Smetane in Dvořáka ter glasbeni realizem, cerkveni tonski načini in vplivi Musorgskega, vse to se je pri Janáčku prepletlo v zelo ekspresiven glasbeni izraz. Njegove skladbe sodijo med najsamostojnejše in najimpresivnejše glasbene stvaritve v v. Evropi.
Dela: opere Jenufa (1903), Izleti gospoda Broučka (1917), Katja Kabanova (1921), Lisica zvitorepka (1923), Zadeva Makropulos (1925) in Iz mrtvega doma (1928); balet Rákos Rákoczy (1891); Dnevnik izginulega (1916–19) za tenor, alt, ženski zbor in klavir; orkestralna dela: Concertino (1925), Sinfonietta (1926) in Capriccio (1926) za klavir in orkester, violinski koncert (1928); komorna glasba, mdr. dva pomembna godalna kvarteta (1923 in 1928) in sekstet pihal (1924); cerkvena glasba (Glagolska maša, 1926); klavirska dela, mdr. sonata I. X. 1905; zborovske pesmi in samospevi.
Dostopnost