magnetno polje, polje, ki s silo deluje na magnete in električno nabite, gibajoče se delce. Pri časovno nespremenljivih (stacionarnih) magnetnih poljih lahko narišemo potek magnetnih silnic: na tanki foliji, ki jo razgrnemo nad magnetom, se železovi opilki razporedijo v smeri silnic magnetnega polja. Na sliki, ki kaže polje ravnega paličastega magneta, sta dve mesti z zelo zgoščenimi silnicami, ki ustrezata poloma. Če takšen magnet obesimo tako, da se prosto vrti v vodoravni ravnini, se obrne v smer proti (približno) S (zemeljsko magnetno polje). Pol, ki se usmeri proti S, imenujemo s. pol (S), nasprotni pol je j. pol (J). Istoimenska pola se med sabo odbijata, nasprotnoimenska pa se privlačita. Magnetno polje povzročajo električni tokovi ali spremenljivo električno polje (Maxwellove enačbe). Posledica tega je, da izoliranih magnetnih polov (magnetni monopoli) ni; vedno nastopata hkrati s. in j. pol, ki tako oblikujeta magnetni dipol. Polje trajnega magneta je posledica mikrofizikalnih procesov v snovi; npr. kroženje elektronov okoli jedra ali vrtenje okrog svoje osi (spin) je električni tok, ki v snovi ustvari magnetno polje. Na delec z nabojem Q, ki se v magnetnem polju z magnetno gostoto B s hitrostjo v giblje pravokotno na smer silnic, deluje Lorentzova sila (H. A. Lorentz); ta sila je pravokotna tako na smer gibanja delca kakor na smer polja in znaša F = B · v · Q; delcev ne pospešuje, temveč spreminja njihovo smer, zato nabiti delci v magnetnem polju krožijo. Pri gibanju prevodne zanke skozi magnetno polje ali pri spreminjanju polja, ki ga zajema zanka, nastane inducirana napetost (zakon indukcije). Enota za jakost magnetnega polja je A/m, stara enota pa oersted (Oe); 1 Oe = 79,577 A/m. Magnetno polje pogosto opisujejo z gostoto magnetnega polja, ki ima za enoto tesla (T), staro enoto pa weber/m2 (Wb/m2); 1 T = 1 Wb/m2 = 1 kg/s2 A.
Dostopnost