infula [latinsko], 1. antika:v starem Rimu naglavni okras svečenic in vestalk, bel ali škrlaten (v kultu mrtvih temne barve) volnen naglavni trak, širok in tesen ali turbanasto povezan; uporabljen tudi kot okras žrtvenih živali, templjev in vrat ženinov. Pozneje so jo nosili tudi cesarji in cesarski namestniki kot znamenje svojega dostojanstva.
Sorodna gesla: vestalke2. katoliška Cerkev:od 12. st. izraz za mitro katoliških škofov.
Dostopnost