tridentinski koncil (Tridentinum), 19. splošni cerkveni zbor; zaradi obrambe pred reformacijo in zaradi reforme Cerkve 1545–63 sklican v Tridentu (danes Trento; najjužnejša knezoškofija nemškega cesarstva). Prvo obdobje zasedanja se je začelo šele po dolgoletnem prigovarjanju cesarja Karla V., kateremu se je predvsem iz strahu pred ponovnim oživljanjem konciliarizma upiral papež Klemen VII., in po več neuspešnih poskusih papeža Pavla III. Ker so glasovali glede na navzočnost in ker so bili Italijani zastopani številneje kot drugi narodi, je bil že vnaprej zagotovljen prevladujoč vpliv papeštva. Protestanti se koncila niso hoteli udeležiti. Proti volji cesarja, ki si je predvsem prizadeval, da bi utrli pot odpravljanju razkola v Cerkvi, so bolj poudarjali dogmatična vprašanja kot pa vprašanja reforme Cerkve. V izročilu sholastične teologije izdelani odloki o Svetem pismu in izročilu, izvirnem grehu, opravičenju in zakramentih so že na začetku katoliški nauk ostro omejili od protestantskega. Sprejeti reformni odloki so urejali predvsem dolžnost bivanja v kraju službovanja, kopičenje nadarbin in prejemanje posvečenj. Izbruh nalezljive mrzlice je vodstvu koncila marca 1547 dal priložnost, da so koncil prenesli v Bologno in ga odtegnili cesarjevemu vplivu. Medtem ko so privrženci Karla V. ostali v Tridentu, je večina sledila odloku o prestavitvi, vendar si v Bologni niso upali sprejeti nobenega odloka. Od 3.2.1548 je delovanje koncila mirovalo. Kmalu po izvolitvi je papež Julij III. sklical koncil. Drugo obdobje zasedanja je potekalo 1551/52 spet v Tridentu – tokrat se ga je udeležilo tudi nekaj protestantskih stanov. Sprejeli so odloke o evharistiji, pokori in poslednjem maziljenju in tudi reformne odloke (mdr. o beneficijih ter škofovih pravicah in dolžnostih). Zaradi pohoda Mavricija Saškega proti Karlu V., ki je bival v Innsbrucku, je bil 28.4.1552 koncil razpuščen. Tretje obdobje zasedanja je bilo 1562/63 v času Pija IV., predvsem kot zasedanje romanskih narodov, v katerih so imeli najmočnejši vpliv jezuiti; niso prišli protestanti in večina nemških škofov. Poslednjemu predsedniku koncila Giovanniju Moroneju (od marca 1563) je uspelo, da je tridentinski koncil hitro končal. Bolj kot pri prejšnjih zasedanjih so poudarjali reforme (mdr. ustanavljanje semenišč, pridige ob nedeljah in praznikih, škofovske vizitacije, postopek pri imenovanju škofov).
Dostopnost