finska književnost, po pesniški obliki samosvoja finska ljudska poezija (z osemzložnim metrom iz aliteriranih trohejev) sega deloma nazaj pred srednji vek in je od 1948 kodificirana v mogočnem tezavru (33 knjig z ok. 1,3 mln. verzi). V čas od 1543 (leto izida AbckirieM. Agricole) do 1809 (osvoboditev Finske izpod Švedske) sodi nekaj omembe vrednih poetičnih poskusov (J. Cajanus, Eerik Sorolainen); vse druge objave v finskem jeziku iz tega časa (večinoma nabožna književnost) so prevodi iz drugih jezikov (zlasti latinščine in švedščine). – Politično ločitev Finske od Švedske 1809 je prebudila domoljubna čustva in učenjaki razl. smeri (R. von Becker, Johan Jakob Nervander, Johan Wilhelm Snellman, M. A. Castrén, E. Lönnrot) so si zadali nalogo zbirati ljudsko pesništvo ter na tej jezikovni podlagi ustvariti finski literarni jezik. Bolj spontano delujoče sile so se 1831 zbrale v društvu Suomalaisen Kirjallisuuden Seura; v tem krogu je 1835 nastalo prvo veliko delo – Lönnrot je izbor ljudskih pesmi združil v Kalevalo. – Kultiviranje finskega literarnega jezika je bilo končano v 60. letih 19. st.; resnična finska književnost, ki je vzniknila po tem obdobju, se ukvarja s psihološko osvetlitvijo finskega posameznika v napetem razmerju do narave in družbe. Z A. Kivijem je finska književnost kmalu dosegla evropsko raven; od takrat je imela vrsto velikih pripovednikov, ki so znali obdelati vplive skandinavske, ruske in zahodne književnosti. Vsi evropski literarni tokovi so našli svoje predstavnike v finski književnosti. Med finske klasike šteje E. Leino. 20. st. so zaznamovala imena M. Jotuni, F. E. Sillanpää, S. Salminen in M. Waltari. – Po drugi svetovni vojni naslonitev na anglo-ameriške vzornike; pozneje sta med liriki izstopala Paavo Haavikko (*1931) in Pentti Saarikoski (1937–83), med prozaisti pa Veijo Meri (*1928) in Arto Paasilinna (*1942).
Dostopnost