avstrijska zgodovina, ozemlje današnje Avstrije so ok. 400 pr. n. š. naselila keltska plemena; 14 pr. n. š. so jih premagali Rimljani, ki so meje cesarstva premaknili na Donavo. Po vdorih Vandalov, Gotov, Hunov in Langobardov so se v prvi polovici 6. st. Bavarci polastili območja med Alpami in rekama Isar in Aniža. Do konca stoletja so bavarski priseljenci prodrli tudi do Lecha in Južne Tirolske (meja z langobardsko državo), v 7. st. do Dunajskega gozda in v zgodnjem 8. st. še do Wachaua. Od 596 sledimo poročilom o spopadih z Avari, pozneje pa s slovanskimi plemeni. Bavarsko oblast je priznala tudi Koroška oz. slovanska kneževina Karantanija. S tem časom se ujema tudi obnovitev pokristjanjevanja in ustanovitev krščanskih misijonov frankovskih in irskih menihov. Po zamenjavi Tasila 788 je naloge bavarske kolonizacije prevzel Karel I. Veliki, vladar frankovske države; ta je po uničenju avarske države (791, 795/796, 805) ustanovil Panonsko in Avarsko marko, si s tem pridobil nadzor nad območjem med Anižo in Blatnim jezerom ter med Donavo in Dravo, hkrati pa na vse načine podpiral kolonizacijo pridobljenih območij. Delitev države med naslednike Karla Velikega je oslabila frankovsko oblast v v. pokrajinah, velik del na novo ustanovljenih mark pa so zasedli Madžari. Pod bavarsko oblastjo je bilo to območje znova po zmagi Otona I. 955, pozneje pa je bila tam ustanovljena še Vzhodna marka. Njen prvi grof je bil Burkhard (†972), sorodnik bavarske vojvodske družine.
Babenberžani 976 je bil za mejnega grofa prvič imenovan Babenberžan, Luitpold (976–994), dvajset let pozneje (996) pa neka listina Otona III. za bavarsko Vzhodno marko prvič omenja ime Ostarrîchi. Po 1044 je cesar Henrik III. med rekama Kamp in Thaya ustanovil marko, ki naj bi uravnavala odnose s Čehi, leto prej pa se je kot posledica številnih spopadov z Madžari v. meja ustalila za daljše obdobje. Štiri desetletja pozneje je cesar Henrik IV. zaradi zavezništva s papežem (investiturni boj) razlastil mejnega grofa Leopolda in na njegovo mesto v Vzhodni marki postavil češkega vojvodo Vratislava. Ta je Leopolda sicer (1082) premagal, ni pa ga mogel izgnati iz dežele. Leopold III. (1095–1136) je bil previdnejši. S poroko z Nežo, hčerko cesarja Henrika IV. in vdovo Staufovca Friderika, se je povezal tako s salijsko kot tudi s poznejšo staufovsko vladarsko rodbino. Pod njim začetki oblikovanja deželnega gospostva v Avstriji (principatus terrae, 1136). Leopoldov naslednik Henrik II. Jazomirgot je bil 1143–56 tudi vojvoda Welfom odvzete Bavarske. Po pomiritvi cesarja Friderika I. Barbarosse z Welfi jo je 1156 moral prepustiti Henriku Levu. Za odškodnino je bila Avstrija povzdignjena v vojvodino s številnimi posebnimi pravicami. T. i. privilegium minus je mdr. predvidel tudi dedovanje vojvodske časti tako po moški kot po ženski veji, če potomcev ni bilo, pa izbiro naslednika in omejitev obveznih obiskov na dvoru. Dunaj je postal vojvodska prestolnica. Za obdobje razcveta babenberške Avstrije velja doba vladavine Leopolda V. (1177–94). Državni preklic nad Henrikom Levom (1180) pa je bilo za Babenberžane pomembno zato, ker so pridobili del današnjega območja Mühlviertel. V istem času so mejni grofje Steyra izposlovali ločitev od Bavarske in pridobili vojvodski naslov. Leopold V. in njegov sin Friderik I. sta pozneje v fevd dobila še Štajersko (1192), ki jo je, zato ker sam ni imel potomcev, Babenberžanom zapustil štajerski vojvoda Otokar I. Isto leto je Leopold pri Dunaju zajel angleškega kralja Riharda I. Levjesrčnega in se mu tako maščeval za žalitev pred 'Akko (tretji križarski pohod). Manj uspeha je imel zadnji Babenberžan, vojvoda Friderik II. Bojeviti (1230–46). Najprej (1235) je moral v izgnanstvo, pet let pozneje (1239/40) ga je cesar pomilostil, nato pa je (1246) padel v boju z Madžari; z njim je izumrla babenberška moška veja.
Prvi Habsburžani Po smrti Friderika II. se je med Češko in Ogrsko vnel spor za babenberške posesti. Spopade je ustavil šele mir v Budimu (1254), tam so Avstrijo dobili Čehi (Otokar II. Pšemisli), Štajersko pa Madžari. 1260 je z zmago nad Belo IV. Otokar pridobil tudi Štajersko, po smrti zadnjega Spanheima (1269) pa je podedoval še Koroško in Kranjsko. Po izvolitvi za nemškega kralja je Rudolf I. Habsburški razglasil Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko za odtujene državne fevde in z zmago nad Otokarjem uveljavil habsburško oblast na JV nemške države. S sporazumom v Rheinfeldnu (1283) je svojemu sinu Albertu v fevd podelil Avstrijo in Štajersko. Albert je pozneje tudi sam postal nemški kralj in tako utrdil svojo oblast tudi v Avstriji. Med vladavino Henrika VII. je moč Avstrije zaradi poraza proti Švicarski konfederaciji nekoliko upadla, za nekaj časa pa je izgubila tudi nekatere dežele. Koroška in Kranjska sta postali znova habsburški šele 1335, 1363 pa so Habsburžani pridobili tudi Tirolsko. Vojvoda Rudolf IV. (1358–65) je nato s potvorbo zase uveljavil še naziv volilnega kneza in tako pridobil privilegiran položaj (privilegium maius) glede na druge državne kneze. Habsburžani so si s tem zagotovili velike ugodnosti (mdr. dedni red v skladu s primogenituro, zmanjšanje vojaške obveze na dvanajst mož, nedeljivost avstrijskih dežel, pridobitev nadvojvodskega naslova). 1365 sta oblast prevzela Rudolfova brata, Albert III. (1365–95) in Leopold III. (1365–86), kmalu zatem (1379) pa je sledila ločitev na albertinsko (donavska Avstrija) in leopoldinsko (alpska Avstrija) vejo habsburške rodbine. Napetosti med obema vejama, izbruhnila je po Albertovi smrti, je sledila nova delitev (1411) in obdobje spopadov med brati. Podobna usoda je doletela tudi odnos med Habsburžani in Švicarsko konfederacijo. Njihovi poskusi, ohraniti nekatere pravice, so se končali s hudim porazom pri Sempachu (1386) in Näfelsu (1388). Boljši časi so nastopili z izvolitvijo Alberta V. (1404–39) za nemškega kralja (Albert II. 1438/39); ta je kot zet cesarja Sigismunda Luksemburškega dedoval luksemburško posest (ogrske in češke dežele). V spopadih 1456–60 so si Habsburžani zagotovili dediščino celjskih grofov. Po zgodnji smrti Sigismundovega vnuka Ladislava Posthumusa (1457) se je med vojvodo Friderikom V. (1439–93, nemški kralj in rimski cesar Friderik III.) in njegovim mlajšim bratom vojvodo Albertom VI. začela bratomorna vojna, v kateri je zmagal Friderik. Ob notranjepolitičnih težavah (Baumkircherjev upor 1468–70) je imel Friderik veliko težav tudi s turškimi vpadi (1473, 1476, 1478, 1480, 1483). Tem se je pridružil še nastop Matije Korvina, ki je na poziv avstrijskega plemstva zasedel velik del dežele. V novi vojni (1482–85) je zasedel celo Spodnjo Avstrijo, Koroško in Štajersko, Dunaj pa spremenil v svojo prestolnico. Friderik se je moral umakniti v Linz. Po smrti Matije Korvina (1490) je poznejši cesar Maksimilijan Madžare pregnal iz avstrijskih dežel in si z mirom v Bratislavi zagotovil pravico do Ogrske in Češke.
Konec srednjega veka Friderikov sin Maksimilijan I. (1493–1519) je združil vso habsburško posest in z uspešno ženitno politiko ustvaril temelje habsburški državi svetovnih razsežnosti (mdr. je 1500 dedoval za goriškimi grofi). Njegova poroka z Marijo Burgundsko (1477) mu je po dolgoletnem prizadevanju prinesla vso burgundsko dediščino, razen Burgundije in Pikardije. Poroka njegovega sina Filipa I. Lepega s špansko princeso Ivano Blazno (1496) ter poroka med habsburško in jagelonsko rodbino (1515) pa sta zagotovili, da je Maksimilijanov vnuk Franc I. podedoval »državo, v kateri sonce nikoli ne zaide«. Notranje razmere je Maksimilijan reševal z upravnimi reformami. Dve samostojni upravni enoti s središčema na Dunaju (za vzhodno, pozneje notranjo skupino dežel) in v Innsbrucku (za zahodne oz. prednjeavstrijske dežele) naj bi sestavljali uradniško vladavino, ki bi temeljila na skupinskem vodenju poslov.
Obdobje verskih spopadov Karel V. (1519–56) je na podlagi wormškega sporazuma (1521) in bruseljskih dogovorov (1522) svojemu bratu Ferdinandu I. (1521–64) prepustil Tirolsko, avstrijske in prednjeavstrijske dežele. Slednji je na začetku svoje vladavine zlomil moč stanov (mdr. usmrtitev dunajskega župana Martina Siebenbürgerja, 1522). Pod vplivom nemške kmečke vojne so (1525/26) tudi na Tirolskem, Koroškem, Kranjskem in Štajerskem izbruhnili kmečki upori. V habsburških dednih deželah jih je zatrl Ferdinand, v Salzburgu pa so kmečko vojsko premagale švabske čete. Po smrti ogrskega kralja Ludvika II. v bitki s Turki pri Mohácsu (1526) je po habsburško-jagelonski ženitni pogodbi (iz 1515) Ferdinand postal tudi kralj Češke in Ogrske. Toda od ogrskih dežel mu je ostal samo ozek pas (sz. del Hrvaške in sosednja območja do Blatnega jezera in Spiša), vse drugo so za stoletje in pol zasedli Turki. 1529 je skušal sultan Sulejman I. zavzeti Dunaj; 29.9. so Turki obkolili mesto, pozneje pa obupali zaradi premočnega odpora. Ne glede na uspešno obrambo Dunaja je turška navzočnost v bližini še naprej ogrožala osrednje avstrijske dežele in hkrati onemogočala Ferdinandu vsak resnejši obračun s protestanti. Protestantizem se je zato vedno bolj širil, novo vero je sprejelo tudi veliko plemiških družin. Kmečke sloje je zajelo predvsem prekrščevalsko gibanje. Nemočen pri urejanju verskih zadev se je Ferdinand posvetil upravnim reformam, ki jih je začel že Maksimilijan, in vzpostavil model, ki se je z nekaterimi spremembami ohranil vse do 1848. 1556 je bil zasnovan t. i. dvorni vojaški svet, s Ferdinandovo smrtjo pa je začela veljati odredba (sprejeta 1554), ki je predvidevala delitev habsburške posesti: Maksimilijan II. (1564–76) je dobil Češko, Moravsko, Šlezijo, Ogrsko ter Spodnjo in Zgornjo Avstrijo, nadvojvoda Ferdinand (1564–95) pa prednjeavstrijske dežele s prestolnico v Innsbrucku. Nadvojvoda Karel II. (1564–90) je dobil Notranjo Avstrijo s sedežem v Gradcu. Maksimilijan II. je uvedel neke vrste državno Cerkev, protestantom pa (1571) priznal vrsto privilegijev. V Notranji Avstriji se je protireformacije lotil šele Karlov naslednik Ferdinand III. Sveti (1590–1637, cesar Ferdinand II.). Na Dunaju je rekatolizacijske komisije uvedel Maksimilijanov sin Rudolf II. (1576–1612), pozneje (sporazum iz Liebna, 1608) pa je bratu Matiji moral prepustiti Ogrsko, Moravsko ter Spodnjo in Zgornjo Avstrijo. Ferdinand, ki je 1617 prevzel oblast na Češkem, je s svojo nestrpno protireformacijsko držo 1618 izzval vstajo čeških stanov in sprožil tridesetletno vojno. V zameno za pomoč v prvih letih vojne je Zgornjo Avstrijo prepustil Bavarcu Maksimilijanu I. V istem obdobju je krutost protireformacijskega regimenta grofa A. Herberstorffa izzvala kmečke upore; te so s težavo zatrli šele 1626. Naslednje leto je bilo na vrsti plemstvo. Reformacijski patent je plemiče in njihove družine postavil pred izbiro: ali se (v treh mesecih) vrnejo h katolicizmu ali pa zapustijo avstrijske dežele. Restitucijski edikt (1629), ki je veljal za celotno ozemlje Svetega rimskega cesarstva, je tako za dobrih 150 let skoraj povsem izgnal protestante iz Avstrije.
Rojstvo velesile Vestfalski mir (1648) je kot protiutež rahljanju državne zveze omogočil vzpostavitev moči habsburške rodbine v dednih deželah. Leopold I. (1658–1705) oz. njegova sinova Jožef I. in Karel VI. sta z uspehi v boju s Turki in v španski nasledstveni vojni državo razširila daleč na J in V. V prvi turški vojni (1663/64) je R. Montecuccoli 1664 Turke potisnil proti JV. Druga turška vojna (1683–99) se je začela z obleganjem Dunaja, po nekajtedenski zapori pa so avstrijski oddelki ob podpori cesarskih, poljskih in drugih deželnih čet prešli v protiofenzivo in premagali Turke pri Mohácsu. Ogrska med Tiso in Dravo je bila znova pridružena avstrijskim deželam. Na zasedanju državnega zbora 1687 so ogrski stanovi priznali Habsburžanom pravico do Štefanove krone in s tem spremembo Ogrske v dedno monarhijo (prej volilna monarhija). 1697 je poveljstvo vojske prevzel princ Evgen Savojski in še isto leto dosegel odločilno zmago proti Turkom pri Senti. Karlovški mir (1699) je tako Habsburžanom prinesel Ogrsko s Transilvanijo (brez Banata) in Slavonijo. Čeprav avstrijski Habsburžani v španski nasledstveni vojni (1701–14) niso mogli prevzeti celotne dediščine španske veje, nove pridobitve niso bile zanemarljive. Svojo oblast so razširili na Nizozemsko, Neapelj, Sardinijo (1720 zamenjali za Sicilijo) in Milano. Ker novih posesti niso mogli v celoti pridružiti osrednjim deželam, je to še spodbudilo napetosti v večnacionalni državi. Težava je bila toliko večja, ker je uspešni vladavini Jožefa I. sledil njegov mlajši brat Karel VI., njegova dejavnost se je zaradi smrti edinega moškega potomca (Leopolda) usmerila na uveljavljanje pragmatične sankcije. Poljska nasledstvena vojna je 1735 prinesla izgubo Neaplja-Sicilije, nekoliko več uspeha so imele avstrijske sile na J, tam je princ Evgen pri Petrovaradinu izbojeval odločilno zmago proti Turkom (1716) in naslednje leto zasedel Beograd. Z mirovnim sporazumom v Požarevcu (1718) je donavska monarhija ob Beogradu pridobila še Banat, z. del Vlaške in s. Srbijo. Manj sreče sta imeli Avstrija in njena zaveznica Rusija v turški vojni 1737–39. Avstrija je izgubila vse pridobitve iz 1718, razen Banata. Bolj kot izguba ozemelj je donavsko monarhijo prizadelo dejstvo, da so se balkanski narodi v boju proti Turkom začeli pogosteje povezovati z Rusijo.
Razsvetljeni absolutizem Ko je prestol zasedla Marija Terezija (1740–80), so bile evropske velesile prepričane, da je to priložnost za delitev habsburške dediščine. Izbruhnila je avstrijska nasledstvena vojna (1741–48), ob njej pa še obe šlezijski vojni (1740–42, 1744/45). Čeprav v njih nasprotniki Habsburžanov niso dosegli svojega cilja, pomenijo te vojne začetek dolgotrajnega avstrijsko-pruskega boja (do 1866) za oblast v nemških deželah. Pod cesarjem Francem I. (1745–65) je državni kancler W. A. Kaunitz popolnoma spremenil tradicionalni sistem zavezništev ter z versajskim sporazumom 1756 pretrgal stoletno sovražnost s Francijo, s sporazumom z Rusijo in Švedsko pa mu je uspelo povsem obkoliti Prusijo. Kljub temu Avstrija v sedemletni vojni ni mogla poraziti Prusije. Mir v Hubertusburgu (1763) – z njim je Avstrija dokončno izgubila Šlezijo – je samo zaostril nasprotja med obema državama. Položaja niso rešile niti pridobitve (mdr. Galicija) iz delitve Poljske niti priključitev Bukovine po bavarski nasledstveni vojni. Pomemben premik so prinesle šele terezijanske reforme (začetek 1742), ko je bila ustanovljena »dvorna in državna pisarna« (vodil jo je Kaunitz). 1749 je bil kot najvišja oblastna stopnja uveden directorium in publicis et cameralibus; ta je vodil politične in finančne zadeve v deželah (ne pa tudi na Ogrskem). Z zasnovanjem najvišje sodne oblasti (1749) se je začela delitev na sodno in upravno oblast. Ob vnovični preureditvi (1760–62) pa je finance dvorne obračunske pisarne in tudi politično upravljanje prevzela združena avstrijsko-češka dvorna pisarna. Usklajevanje je bilo v rokah državnega sveta. Veliko uspeha so imele tudi reforme na področju varovanja kmeta (odprava desetine, omejitev patrimonialnega sodstva, razločevanje med kmečko in gosposko zemljo na podlagi terezijanskega katastra 1751, olajšava cehovskih omejitev, podpora industrializaciji in poenotenje denarnega sistema). Reforme svoje matere je nadaljeval Jožef II. (1780–90; odprava smrtne kazni 1788, odprava podložništva 1781, uvajanje zdravstvenega varstva in prvih domov za ostarele). V središču njegovih prenoviteljskih načrtov je bila cerkvena politika. Tolerančni patent (1781) je kot verskopolitična odredba dovoljeval versko svobodo pripadnikom drugih krščanskih veroizpovedi. Kljub določenim omejitvam je pomenil konec stoletja trajajočega skrivnega protestantizma. Tudi Judje so dobili svoje pravice, čeprav je njihovo religiozno prakso še vedno spremljalo več strožjih omejitev. Razpuščeni so bili vsi samostani, ki niso bili namenjeni bogoslužju, vzgoji ali oskrbovanju bolnikov; prav tako škofije tujih škofov (Salzburg, Passau). S tem je želel doseči pokritje deželnih meja z mejami cerkvenih upravnih enot. Tovrstne reforme so naletele na velika nasprotovanja Cerkve in prebivalstva, zato je nekatere umaknil sam, nekatere pa so morali omiliti njegovi nasledniki. Prav tako so se reformam uprle (velike) podrejene dežele (mdr. Ogrska in Nizozemska). Na Ogrskem npr. je moral Jožef tik pred svojo smrtjo umakniti vse reforme, razen tolerančnega patenta in odloka o odpravi tlačanstva. Upor na Nizozemskem je zadušil šele njegov brat in naslednik Leopold II. (1790–92). Po Jožefovi smrti je slabost znova izkoristila Prusija in s sporazumom v Reichenbachu (27.7.1790) izsilila habsburški umik z večine območij, ki si jih je Avstrija skupaj z Rusijo izbojevala v vojni s Turki 1788.
Cesarstvo in predmarčna doba V prvem desetletju vladavine Franca II. (nemški cesar 1792–1806, kot Franc I. avstrijski cesar 1804–35) je bila Avstrija zelo prizadeta v francoskih koalicijskih vojnah in Napoleonovih vojnah. Najprej se je Prusija odpovedala protifrancoski vojaški zvezi, sklenjeni 1795 v Baslu, nato pa se je cesar z mirovnim sporazumom v Campo Formiu (1797) v zameno za Benečijo in Dalmacijo moral odreči večjemu delu Nizozemske in s. Italije. Nove izgube posesti so sledile z mirovnim sporazumom 1805 (italijanske pokrajine, Dalmacija, Prednja Avstrija, Vorarlberg in Tirolska). Kot minimalno odškodnino je Avstrija dobila Salzburg in Berchtesgaden. V odgovor na kronanje Napoleona se je 11.8.1804 tudi Franc razglasil za cesarja, vendar se je dve leti pozneje na pritisk 16 nemških knezov moral odpovedal kroni Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda. V državi je vodja zunanje politike, grof J. Ph. K. Stadion, ob pomoči nadvojvod Karla in Ivana skušal preurediti vojsko. To in pa spodbude Prusije in Velike Britanije ter uspehi španskega osvobodilnega boja in nemške ljudske vstaje je Avstrijo zapletlo v novo vojno in prineslo nov poraz (Wagram, 5/6.7.1809) z Napoleonom. Po mirovni pogodbi v Schönbrunnu (14.10.1809) se je moral cesar odpovedati Galiciji, Salzburgu, predelu ob Innu in celotnemu območju desno od Save skupaj z beljaškim okrožjem (Ilirske province). Vodenje zunanje politike je prevzel knez K. W. Metternich, ki je z naslonitvijo na Francijo državi omogočil krajši predah. Po neuspelem posredovanju med Napoleonom, ki se je poražen umikal iz Rusije, ter zmagovitimi Rusi in Prusi (26.3.1813), se je Avstrija pridružila protifrancoski koaliciji, Metternich pa je postal politični vodja koalicijskih sil med osvobodilnimi vojnami (1813–15). Na dunajskem kongresu (1815) se je Avstrija odpovedala Avstrijski Nizozemski (Belgiji), Badnu in Württembergu, vrnili pa so ji Tirolsko, Vorarlberg, Koroško, Kranjsko, Trst, Galicijo, Milano, Benečijo in Salzburg. V želji, da bi obdržal politično ravnotežje, se je Metternich odpovedal vnovični vzpostavitvi Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda in se zadovoljil z ohlapno zvezo nemških držav. Avstrija je v tej navezi dobila vodilno vlogo in si zagotovila oblast nad deželami na J in JV (Ogrska, Transilvanija, Galicija, Hrvaška, Slavonija, Dalmacija in nekdanje italijanske pokrajine). Notranjepolitični sistem, ki ga je Metternich utemeljil na načelih legitimizma in trdnosti, je podprt z močnim policijskim aparatom in strogo cenzuro onemogočal vsa ustavna in nacionalna prizadevanja. 1835 je prestol zasedel duševno omejeni sin Franca I., Ferdinand I. (1835–48), vendar je že decembra 1836 moral privoliti v delitev oblasti in priznati trajno svetovalno vlogo državne konference, to je vodil nadvojvoda Ludvik, stalna člana pa sta bila Metternich in F. A. Kolowrat-Liebsteinsky.
Revolucija 1848 Julijska revolucija v Franciji (1830) je v Evropi sprožila vrsto socialnih nemirov. Vpliv pariške revolucije 1848 je bilo mogoče čutiti v Budimpešti, tam je 3.3.1848 L. Kossuth zahteval predstavniško ustavo. Deset dni pozneje (13.–15.3.) je tudi na Dunaju izbruhnila krvava vstaja liberalnega meščanstva in študentov, zahtevali so odpravo cenzure, odstavitev Metternicha, priznanje na novo ustanovljene narodne garde, zamenjavo dvornih pisarn z ministrstvi, državnih svetov z ministrskimi sveti in razglasitev temeljnega državnega zakona (»aprilska ustava«). Posledice nove vstaje 15.5. pa so bile razveljavitev aprilske ustave, uveljavitev splošne in tajne volilne pravice ter sklic ustavnega parlamenta (državnega zbora). Eden od ključnih sklepov skupščine, oblikovane 27.7., je bil sklep o odpravi podložništva – zemljiški odvezi (na predlog H. Kudlicha). 6.10. se je na Dunaju začela tretja splošna vstaja. Cesarski dvor in vlada sta pobegnila v Olomouc. Državni zbor so premestili v južnomoravsko mesto Kroměříž. Po šestih dneh hudih bojev so mesto znova zavzele cesarske čete (31.10.) pod vodstvom A. K. F. Windisch-Graetza in bana J. Jelačića. – Nenemški narodi habsburške monarhije so v revoluciji videli možnost za osamosvojitev oz. osvoboditev. Češki zgodovinar F. Palacký je na praškem slovanskem kongresu (2.–16.6.1848) zahteval preobrazbo donavske monarhije v »zvezo enakopravnih narodov«. Na Ogrskem ter v Lombardiji in Benečiji so zahtevali popolno politično samostojnost. Vstajo, ki je nato (12.6.) izbruhnila v Pragi, pa je v nekaj dneh zadušil Windisch-Graetz. Sardinijo, ki je podpirala Lombardijce in Benečane, je dvakrat porazil J. Radetzky (Custozza, 25.7.1848; Novara, 23.3.1849). Nekoliko dlje so se obdržali samo Madžari, ti so septembra 1848 pod Kossuthovim vodstvom razglasili republiko. Vmes je po odstopu strica Ferdinanda oblast prevzel Franc Jožef I., 4.3.1849 sprejel oktroirano ustavo za vso državo in razpustil državni zbor v Kroměřížu.
Od 1848 do prve svetovne vojne Po zadušitvi revolucije se je uveljavil t. i. neoabsolutizem vlade F. zu Schwarzenberga. Z absolutistično in centralizirano vladavino je dvor želel ohraniti večnacionalno državo. Kljub nekaterim notranjim reformam (mdr. uvedba splošnega davka na dohodek in posest, preureditev vzgoje in izobraževanja) je absolutizem razočaral vse napredno misleče državljane. Oktroirana ustava iz 1849 je bila umaknjena (1851), še preden je bilo mogoče zaznati kakršnokoli koristno spremembo. Razveljavljeni so bili nastavki za samoupravo občin. Država se je delno liberalizirala po porazu proti Franciji in Sardiniji (24.6.1859) in izgubi Lombardije. Toda poskus sprejetja federalistične ustave je spodletel zaradi odpora nemških liberalcev in madžarskih nacionalistov. Tudi centralistične februarske ustave (1861) A. von Schmerlinga poslanci niso sprejeli in 1865 se je znova vrnil absolutizem (grof Belcredi). V zunanji politiki je doba absolutizma prinesla velike neuspehe. Z zasedbo (vzhodnih) donavskih kneževin med krimsko vojno so bili skaljeni tradicionalno dobri odnosi z Rusijo; podobno tudi odnosi s Francijo (1859), ta je zmagovito končala spor okrog italijanskega vprašanja. Vprašljiva je postajala tudi avstrijska vloga v Nemški zvezi. Schwarzenberg je na podlagi olomouških punktacij (1850) sicer prisilil Prusijo, da se je odpovedala vodilni vlogi v zvezi, toda Bismarck je kot pooblaščeni pruski poslanec (1851–58) v parlamentu z vsemi sredstvi skušal uveljaviti interese Prusije in onemogočiti predsedniško vlogo Avstrije. Po njegovi izvolitvi za nemškega ministrskega predsednika (1862) je postalo prusko-avstrijsko sodelovanje še težavnejše. Obliko zveze med državama, ki jo je predlagal Franc Jožef, je preprečil tako, da je nemškemu kralju odsvetoval sodelovanje na frankfurtskem zboru knezov (avgusta 1863). Dokončna odprava dualizma med Nemčijo in Avstrijo z izbruhom vojne 1866. Avstrijske sile so sicer premagale prusko zaveznico Italijo pri Custozzi (24.6.) in na morju pri Visu (20.7.), vendar so bile hkrati poražene v bitki s Prusi pri kraju Hradec Králové (3.7.). Avstrija se je morala sprijazniti z razpustitvijo Nemške zveze, s preoblikovanjem Nemčije pod pruskim vodstvom, popustiti Madžarom, privoliti v dualizem Avstrije in Ogrske (avstro-ogrska nagodba, avstro-ogrska monarhija) ter sprejeti liberalizacijo ustave (proklamirana – a za Slovane nikoli uresničena – narodnostna enakopravnost, svobodno strankarsko in društveno življenje). Poskus zunanjega ministra F. F. von Beusta (1866–71), da bi z zvezo s Francijo in z Italijo onemogočil Bismarckovo ustanovitev Nemčije, je propadel zaradi Madžarov. Beustov naslednik G. Andrássy starejši je izposloval samo priznanje pravice do priključitve Bosne in Hercegovine (berlinski kongres 1878). 1879 je z Bismarckom izdelal načrt obrambne zveze (dvozveza); ta naj bi partnericama zagotavljala medsebojno pomoč ob morebitnem napadu Rusije. 1882 je Avstro-Ogrska z Nemčijo in Italijo sklenila trozvezo, naslednje leto pa še zvezo z Nemčijo in Romunijo. V državi so se razmere proti koncu stoletja vse bolj zapletale. Potem ko je cesarjev edini sin Rudolf naredil samomor, je postal prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand, čigar politični kredo je bil trializem: ustanovitev južnoslovanske enote v monarhiji in s tem oslabitev madžarske prevlade. Po zatonu liberalizma v 70./80. letih so se uveljavili tisti trije veliki politični tabori, ki so usmerjali politično življenje monarhije globoko v 20. st.: nemško nacionalno gibanje pod vodstvom G. von Schönererja, svetovnonazorski privesek gibanja ‘proč od Rima’; krščanski socializem K. Luegerja s celo zbirko protiliberalnih sil in velikim zaledjem v malomeščanskih krogih ter socialna demokracija z V. Adlerjem na čelu in zaledjem v delavstvu industrijskih okrožij. Velike nemire so sprožile jezikovne uredbe K. F. Badenija (5.4.1897), saj so predvidevale uvedbo (v treh letih) dvojezičnosti v uradih Češke in Moravske. Cesar je moral preklicati sklepe parlamenta in sprejeti Badenijev odstop. Nova vlada je svoj mandat oprla na izredne ukrepe. 1899 so bile preklicane Badenijeve jezikovne uredbe, začeli pa so se krvavi nemiri na Češkem in obstrukcija čeških poslancev v državnem svetu, po drugi strani pa sta se pomirili vladi in Nemci oz. Avstrijci. Z aneksijo Bosne in Hercegovine (5.10.1908) so se ohladili stiki z Rusijo in Srbijo. Upi, da bo prestolonaslednik Franc Ferdinand lahko pomiril nacionalna nasprotja v monarhiji in s tem deloma pomiril Balkan, so splavala po vodi v hipu, ko so njega in njegovo ženo Sofijo v Sarajevu ubili pripadniki organizacije Mlada Bosna (28.6.1914). Prvo svetovno vojno, ki je izbruhnila kmalu zatem, so nemški nacionalci izkoristili tudi kot priložnost za obračun z domačimi Slovani (aretacije, veleizdajniški procesi, justifikacije ipd.), nenemškim narodom pa je pomenila priložnost za odcepitev od monarhije. S smrtjo Franca Jožefa 21.11.1916 pa je s prizorišča izginil še njen zadnji simbol. Ko so centralne sile vojno že izgubile, je naslednik Franca Jožefa, Karel I. (1916–18), 16.10.1918 zaman razglasil zvezo nacionalnih držav. 28.10. je namreč izbruhnil prevrat v Pragi, 29.10. so samostojnost razglasile nekdanje južnoslovanske dežele monarhije, 1.11. pa je Karel I. tudi Madžare odvezal prisege zvestobe cesarstvu (16.11.1918 razglašena republika).
Od prve do druge republike 21.10.1918 je bil na Dunaju oblikovan začasen parlament samostojne avstrijske države; ta je dan po Karlovem odstopu (11.11.) razglasil republiko. Saintgermainska pogodba je republiko omejila na Zgornjo in Spodnjo Avstrijo, Salzburg, Severno Tirolsko, Vorarlberg, Koroško (j. del šele po plebiscitu 10.10.1920), s. Štajersko in nemško govoreče predele z. Madžarske (Gradiščanska, priključitev šele po plebiscitu 1921). Sporazum je tudi prepovedal priključitev k Nemčiji. 1.10.1920 je začela veljati ustava H. Kelsna, ki je predvidevala dvodomni sistem. Volitve dva tedna pozneje (17.10.1920) so prinesle večino krščanskim socialistom. Predsednik je postal M. Hainisch. Zvezni kancler iz vrst krščanskih socialistov, I. Seipel (1922–24, 1926–29), je kritični položaj v državi skušal rešiti z mednarodnimi posojili (Društvo narodov). Napeti položaj, ki sta ga dodatno obremenjevala rastoča inflacija in oblikovanje obrambnih zvez (Republikanska strelska zveza socialdemokratov, domovinski brambovci na strani desnice in meščanstva), je po oprostitvi atentatorjev – napadla sta dva socialista – izbruhnil (15.7.1927) v krvave izgrede na Dunaju in se končal s požigom sodne palače. Konec 1928 je bil za zveznega predsednika izvoljen W. Miklas. Pod vtisom notranjepolitične napetosti je Schoberjeva vlada (1929/30) izposlovala sprejetje nove ustave. Ta je okrepila položaj predsednika republike, posledice gospodarske krize pa skušala reševati s carinsko zvezo z Nemčijo (1931). Načrt je propadel zaradi protesta Francije in male antante. Razpad posojilnega sistema 11.5.1931 je do konca razkril brezupen položaj Avstrije. Ko se je slabi dve leti pozneje zaradi formalne napake pri glasovanju 4.3.1933 parlament kar sam onemogočil, je novi predsednik (od maja 1932) E. Dollfuß skušal položaj izrabiti za preobrazbo države na avtoritarno-stanovsko-krščanskih temeljih (avstrofašizem). 30.3.1933 je najprej prepovedal Republikansko obrambno zvezo, tri mesece pozneje pa še Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko (NSDAP). 20.5.1933 je Dollfuß z Domovinsko fronto oblikoval vladi zvesto organizacijo, ki pa je s svojimi nastopi proti socialdemokratom in republikancem v Linzu, na Dunaju in v nekaterih drugih mestih izzvala ostre ulične spopade. Socialdemokratska stranka in sindikati so bili prepovedani, 1.5.1934 pa je Dollfuß z novo ustavo odpravil večstrankarski sistem. Nezadovoljstvo je kljub temu še naprej naraščalo in 25.7.1934 preraslo v poskus prevrata, njegova prva žrtev je bil predsednik sam. Njegovo mesto je prevzel dotedanji notranji minister K. von Schuschnigg. V zunanji politiki se je Dollfuß oprl na Mussolinijevo Italijo. Rimski protokoli (marca 1934), v katerih je mdr. Italija priznala nevtralnost Avstrije, pa so po Mussolinijevem zbližanju s Hitlerjem in vojni v Etiopiji postali brezpredmetni. Schuschnigg je 11.7.1936 sklenil sporazum z Nemčijo, da bi si zagotovil pomoč nacionalsocialistične vlade in hkrati ohranil neodvisnost, vendar mu to seveda ni uspelo. Popustiti je moral Hitlerjevemu pritisku in v svojo vlado sprejeti nacionalsocialista A. Seyss-Inquarta za notranjega ministra. Napako je deloma želel popraviti z objavo (10.3.1938) referenduma za potrditev avstrijske samostojnosti, potekal naj bi 13.3., vendar ga je Hitler znova prehitel in 12.3. v Avstrijo poslal svoje čete. Schuschnigga, ki je odstopil že dan poprej, je zamenjal Seyß-Inquart ter podpisal odlok o priključitvi Avstrije k Nemčiji. Poznejši referendum (10.4.) je z 99,73 % potrdil to odločitev. Od septembra 1939 so v dogajanjih druge svetovne vojne Avstrijci sodelovali kot del vojnega stroja nemškega rajha, v nekaterih okupiranih državah tudi na najodgovornejših položajih nacistične uprave. Čeprav na avstrijskem ozemlju ni bilo večjih vojaških spopadov, so Avstrijci utrpeli številne žrtve na Hitlerjevih frontah, v zadnjih dveh letih vojne pa je v bombardiranjih zaveznikov umrlo ok. 26.000 ljudi. Med avstrijske žrtve nacizma sodi tudi ok. 20.000 žrtev evtanazije, ok. 97.000 umrlih v ječah in koncentracijskih taboriščih (65.000 Judov), 2700 Avstrijcev pa so nacisti usmrtili zaradi aktivnega sodelovanja v odporniškem gibanju. Velik delež v odporniškem gibanju so prispevale etnične manjšine, vrh je predstavljalo slovensko partizanstvo na Koroškem. Po drugi svetovni vojni je začasna vlada K. Rennerja, ki je bil državni kancler že 1919/20, 27.4.1945 razglasila neodvisnost Avstrije. S prvim začasnim sporazumom zaveznikov 4.7.1945 je bilo avstrijsko ozemlje razdeljeno na britansko, ameriško, francosko in sovjetsko zasedbeno območje. Na prvih povojnih volitvah 25.11.1945 je absolutno večino dobila Avstrijska ljudska stranka (ÖVP). Glede na težak notranji in svetovni politični položaj je bila na začetku sestavljena skupna vlada predstavnikov Ljudske stranke, socialistov (SPÖ) in komunistov (KPÖ) pod vodstvom L. Figla, pozneje pa se je iz nje oblikovala »velika koalicija« (ÖVP, SPÖ). Predsednik republike je postal Renner. Po njegovi smrti (1950) so Avstrijci svojega predsednika volili neposredno (Th. Körner, A. Schärf, F. Jonas, R. Kirchschläger, K. Waldheim, Th. Klestil). Na parlamentarnih volitvah naslednjih let so sicer redno zmagovali predstavniki Ljudske stranke, toda vse večji volilni uspeh socialistov je skoraj pripeljal do medsebojne blokade najmočnejših strank. Najpomembnejši cilj zunanje politike je bila vnovična pridobitev suverenosti. 15.5.1955 je bila podpisana državna pogodba (avstrijska državna pogodba); Avstrija je bila obnovljena v mejah iz 1938, morala pa se je razglasiti za trajno nevtralno državo (akt je prvič postal vprašljiv z vstopom Avstrije v EU 1995). Kmalu zatem je bila Avstrija sprejeta tudi v OZN in Svet Evrope (zvezni kanclerji po Figlu: J. Raab, A. Gorbach, J. Klaus). Na volitvah 1966 je Ljudska stranka znova dobila absolutno večino, Klaus pa je oblikoval enostrankarski kabinet. 1970 je na volitvah prvič zmagala Socialistična stranka in pod vodstvom B. Kreiskega oblikovala manjšinsko vlado. Na naslednjih treh volitvah (1971, 1975, 1979) je absolutno večino dobivala SPÖ. Avstrija je s kanclerjem Kreiskym v mednarodni politiki odigrala vidno posredniško vlogo med V in Z oz. razvitimi državami in tretjim svetom; K. Waldheim je postal generalni sekretar OZN. Na volitvah 1983, 1986, 1990 in 1994 je SPÖ sicer zmagala, vendar vlade ni mogla sestaviti brez sodelovanja koalicijske partnerice Ljudske oz. Svobodnjaške stranke (FPÖ). Slednja je bila v vladajoči koaliciji od 1983 pa vse do trenutka, ko je njeno vodstvo prevzel desničarski nacionalist J. Haider (1987). Dva naslednja mandata je vlado znova sestavljala velika koalicija SPÖ-ÖVP. Kreiskega je 1983 na kanclerskem mestu zamenjal strankarski kolega F. Sinowatz, njega pa 1986 F. Vranitzky. Predzadnje predsedniške volitve 1986 je prevevala razprava o sporni preteklosti predsedniškega kandidata in poznejšega predsednika republike K. Waldheima (očitali in pozneje tudi dokazali so mu vpletenost v nacistične zločine v drugi svetovni vojni v Grčiji in na ozemlju nekdanje Jugoslavije), strasti so se deloma pomirile, ko ga je na predsedniškem mestu zamenjal njegov strankarski kolega Th. Klestil. Na volitvah 1990 in 1994 sta vladajoči SPÖ in ÖVP izgubili precej glasov na račun tretje najmočnejše stranke, Haiderjeve FPÖ. 12.6.1994 so se Avstrijci na referendumu z veliko večino odločili za vstop v EU (s 1.1.1995). Na volitvah 17.12.1995 si je SPÖ nekoliko izboljšala položaj (38 %) glasov, ÖVP je dobila 28 % in FPÖ 22 % glasov. Januarja 1997 je Vranitzky odstopil tako z mesta kanclerja kot predsednika stranke in za svojega naslednika predlagal dotedanjega finačnega ministra Viktorja Klimo. Na volitvah oktobra 1999 je SPÖ dobila največ glasov, toda ÖVP se je povezala s FPÖ in februarja 2002 je kancler postal W. Schüssel (ÖVP). Na predčasnih volitvah novembra 2002 je zmagala ÖVP. Z oslabljeno FPÖ je znova oblikovala vlado, ki jo je vodil Schüssel. Na predsedniških volitvah aprila 2004je kandidat SPÖ, nekdanji predsednik parlamenta H. Fischer, premagal kandidatinjo ÖVP, zunanjo ministrico B. Ferrero-Waldner.
Dostopnost