Afganistan (uradno ime Dī Afǧānistān Islāmī Dawlat [paštunsko], Dowlat-e Eslâmî-ye Afqânestân [darijsko], Islamska država Afganistan), celinska država v jz. Aziji, meji z Iranom, Turkmenistanom, Uzbekistanom, Tadžikistanom, Pakistanom in Kitajsko.

časovni pas srednjeevropski čas + 3,5 ure
površina 652.090 km2, JZ–SV 1600 km
prebivalstvo 21,9 mln., 34 preb./km2, letna rast 2,9 %, življenjska doba 43 let
glavno mesto Kabul, 700.000 preb. (aglomeracija 2,0 mln.), 1800 m nad morjem, v visokogorski dolini reke Kabul (pritok Inda)
upravna razdelitev 31 provinc, z guvernerji, neposredno odgovornimi osrednji vladi
članstvo v organizacijah OZN (od 1946), Načrt iz Kolomba, OIC
uradni jezik darijski in paštunski (od 1956)
denarna enota afgani (oznaka AFA)


Naravne razmere
Afganistan obsega del Iranskega višavja, ki prehaja na SV v divji in razbrazdani Hindukuš z visokimi poledenelimi vrhovi (več kot 7000 m), na JZ se gorovje pahljačasto razveja. Na J je ravnina v kotlini reke Helmand (Rīgestān, Sīstān), na S pa del puhličnega Turanskega nižavja, ki se nadaljuje v sosednjem Turkmenistanu. Podnebje je subtropsko celinsko, z vročimi, suhimi poletji in mrzlimi zimami. Prevladujoče naravno rastje je gorska stepa, v rečnih dolinah Nūrīstāna (j. Hindukuš) so obrečni gozdovi (topol, vrba, tamariska), na jv. obmejnem območju pa se zaradi monsunskih vplivov pojavlja gorski gozd (cedre, jelke, smreke). Na J in predvsem na S prevladuje puščava. Večina rek presahne na robu gora oz. se izliva v jezera brez odtoka; samo reka Kabul se prek Khyberskega prelaza prebija do reke Ind.

Prebivalstvo
Dobra polovica prebivalstva so Afganci (Paštuni), ki govore paštunski jezik, 30 % je Tadžikov, ki govore darijski jezik; pomembne etnične skupine so še Turkmeni in Uzbeki turškega rodu, mongolski Hazari ter Iranci, Beludži in Nuristanci. Najmanj 10 % prebivalcev je nomadov in polnomadov. Prevladujoča vera je sunitski islam, ok. 10 % je šiitskih muslimanov. Šolstvo se le počasi uveljavlja, nepismenih je več kot 80 % prebivalcev. V Afganistanu sta dve univerzi (Kabul in medicinska fakulteta v Jalālābādu) in tehnična visoka šola v Kabulu.

Državna ureditev
Po padcu komunističnega režima so razl. skupine mudžahedinov vzpostavile islamsko republiko. Ustavo so sprejeli 1987 (in jo dopolnili 1990), toda po 1992 je v državi vojna; glavni vzrok so etnični konflikti med večinskimi Paštuni in številnimi manjšinami, ki zahtevajo politično enakopravnost. Narodna skupščina, sestavljena iz dveh zbornic, je bila 1992 razpuščena, veljalo pa je islamsko pravo. Po 2001 so vzpostavili tradicionalno plemensko skupščino (loya jirga), ki je izvolila začasnega predsednika. Prve redne predsedniške in parlamentarne volitve so predvidene septembra 2004.

Gospodarstvo
Že pred sovjetsko intervencijo je bil Afganistan ena najrevnejših držav na svetu. Vojaški spopadi, begunci in politični kaos so gospodarsko stanje v državi še poslabšali. Gospodarski razvoj po z. zgledu zavirajo: pomanjkanje politične stabilnosti v državi, pomanjkanje kapitala zaradi revščine, pomanjkljiva in razdejana infrastruktura, visoka rodnost, pomanjkljiva izobrazba in majhen delež v svetovni trgovini. Pozitivni razvoj se je najprej začel kazati v obrti. Pridobivanje in tihotapljenje drog prek s. sosednjih držav je nepredvidljivo in nenadzorovano.
Najpomembnejša panoga je kmetijstvo, ki preživlja ok. 75 % prebivalstva. Ok. 12 % površin je njiv, prevladuje namakalno poljedelstvo (pšenica, ječmen, riž, koruza, bombaž, sadjarstvo), v višavju in na S tudi sušno poljedelstvo. V gorah prevladuje nomadska živinoreja (predvsem ovce karakul). V domači obrti je pomembno tkanje preprog. Industrija je omejena na proizvodnjo tekstila, zdravil, cementa in živil; pridobivanje hidroenergije. Naravna bogastva so slabo izkoriščena: premog, sol, okrasni kamni – lazurit, zemeljski plin, železova ruda, baker, svinec, cink, krom, zlato, srebro, azbest in na S nafta. V izvozu so pomembni zemeljski plin, sveže in suho sadje, bombaž, volna, koža ovc karakul, preproge. Gorata dežela nima železniškega prometnega omrežja, zato sta pomembna cestni in letalski promet. Cestno omrežje je redko, boljša povezava za motorna vozila je samo s Turkmenistanom. Mednarodni letališči sta v Kabulu in Kandaharju.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 15,9 mlr. USD, 725 USD na prebivalca
delež po panogah (1990, ocena) kmetijstvo 60 %, industrija 20 %, storitvene dejavnosti 20 %
uvoz (2001, ocena) 1,3 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 1,2 mlr. USD
zadolženost v tujini (1996, ocena) 5,5 mlr. USD


Zgodovina
Pred 18. st. je bil Afganistan tranzitna dežela in izhodišče za osvajanje Indije (Indoarijci, Aleksander Veliki, Mohamed iz Ghaznīja, Babur). Pravo državo Afgancev je ustanovil po uboju perzijskega šaha Nadirja (1747) Ahmed Khan Abdali (1747–73), vladar afganistanskih vzhodnih provinc, ki je v nadaljnjih pohodih osvojil Kašmir, Pandžab in Beludžistan. Njegov sin in naslednik šah Timur (1773–93) je prenesel rezidenco iz Kandaharja v Kabul. V 19. st. so se v notranje zadeve Afganistana začeli vmešavati Britanci, ki so zaradi Afganistana prišli v konflikt z Rusijo. V prvi afganistanski vojni (1839–42) so izgubili Britanci 4000 ljudi, zapustili deželo in priznali Dosta Mohameda za emirja države (pogodba v Pešavarju). Ko se je emir Shir Ali Khan (1863–79) zaradi britanske prevlade oprl na Rusijo, je izbruhnila druga afganistanska vojna (1878–80), ki se je končala z mirovno pogodbo v Gandamaku, z njo so Britanci dobili nadzor nad pomembnimi prelazi, ki so vodili do doline reke Kabul, in zaščito Afganistana v primeru napadov drugih držav. Priključitev Turkmenistana Rusiji 1885 je povzročila krizo na sz. meji, kjer je meje pri Amu Darji določila mešana britansko-ruska komisija. 1893 je bil med emirjem Abdor Rahman Khanom (1880–1901) in Veliko Britanijo podpisan durandski sporazum, s katerim so spremenili meje na V in JV na račun Pakistana (takrat britanski). Stalne napetosti med Rusijo in Veliko Britanijo zaradi Afganistana so se končale 1907 s pristopom Rusije v antanto; takrat je Rusija priznala Afganistan kot britanski »protektorat«. Kljub močni nemško-turški propagandi je Afganistan ostal v prvi svetovni vojni nevtralen. Marca 1919 je emir Amanullah Khan razglasil neodvisnost države in sveto vojno proti Britancem. S pogodbo v mestu Rāwalpindi (8.8.1919) so Britanci formalno priznali neodvisnost države. V notranji politiki je Amanullah začel izvajati modernizacijo države z naprednimi reformami, zato so ga reakcionarne sile pod vodstvom islamske duhovščine z udarom odstranile. Bratranec Mohammad Nadir (1929–39) in njegov sin Mohammad Zahir (1931–73) sta previdno nadaljevala z reformami, namesto perzijskega jezika so uvedli paštunski jezik, vendar višji sloji še zdaj uporabljajo perzijski jezik. V zunanji politiki je Afganistan 1937 sklenil t. i. vzhodni sporazum z Irakom, Iranom in Turčijo. V drugi svetovni vojni je bil Afganistan nevtralen. Po 1955 so se ZDA in ZSSR vmešavale v zunanjo politiko države. Po ustanovitvi Pakistana 1947 stalne napetosti s sosednjo državo, kjer živita etnični skupini Paštunov (Afganci, ki govore paštunski jezik) in Beludžev; Afganistan zahteva pravico do samoodločbe in ustanovitve države Paštunov, ki bi obsegala današnji Afganistan in del Pakistana. 1973 je bila namesto kraljevine razglašena republika. Predsednika M. Daud Khana so 1978 v vojaškem udaru ubili, ministrski predsednik je postal voditelj Demokratske ljudske stranke Mohammad Taraki. Njegovi notranjepolitični načrti (modernizacija, zemljiška reforma, odprava nepismenosti, enakopravnost žena) in opiranje na ZSSR v zunanji politiki so povzročili vstajo islamskih tradicionalistov v vsej državi. 1979 je Tarakija odstranil njegov namestnik in zunanji minister Hafizullah Amin, sledil je vojaški poseg sovjetske armade, ki se je sklicevala na pogodbo o prijateljstvu (iz 5.12.1978). Amina so usmrtili, za predsednika države in vodjo partije je bil imenovan Babrak Karmal. Državljanska vojna se je nadaljevala, 1986 je Karmala zamenjal režim M. Najibullaha. Februarja 1989 je sledil umik sovjetske vojske, spopad med mudžahedini in vlado pa se je nadaljeval do padca Najibullaha 1992. Od junija 1992 je na položaju prehodnega predsednika Burhanuddin Rabbani; z zasedbo Kabula so med razl. skupinami mudžahedinov takoj izbruhnili hudi spopadi, ki so jih prekinjala kratka obdobja nezanesljivega premirja. 7.3.1993 so se v mirovnem sporazumu, sprejetem s posredovanjem Pakistana, dogovorili o delitvi oblasti. Toda spopadov med vladnimi enotami in razl. skupinami ni bilo konec. Od oktobra 1994 nadzor nad državnim ozemljem vse bolj prevzemajo fundamentalistični talibani, študenti islamskih šol v Pakistanu; v slabih dveh letih so povsem spremenili politično in družbeno podobo Afganistana. Njihov cilj je ureditev strogega islamskega režima v državi (kjer so prevzeli oblast, so takoj uvedli izjemno strogo islamsko pravo, zaprli ženske šole, iz državnih služb odpustili vse ženske, jim ukazali, da se morajo zakrivati, prepovedali alkoholne pijače, televizijo ipd.). Da bi zajezila prodor talibanov, sta predsednik Rabbani in njegov dolgoletni tekmec za oblast G. Hekmatyar maja 1996 podpisala mirovni sporazum; ta predvideva oblikovanje prehodne vlade, sprejemljive za vsa ljudstva, stranke in skupine, volitve in ustanovitev nacionalne armade. Talibani so zavrnili sodelovanje v vladi in napovedali nadaljevanje bojev do padca predsednika Rabbanija; septembra 1996 so zavzeli Kabul in razglasili islamsko državo. Uvedli so stroge islamske predpise: ženskam so prepovedali udeležbo v javnem življenju, tudi šolanje, prepovedali so umetnost in šport. Na severu so se proti njim bojevali še ostanki vladnih enot in uzbeški general Dostum; t. i. Severna zveza je nadzirala le slabo desetino ozemlja. Februarja 1998 so talibani zasedli Mazār-e Sharīf in pobili veliko prebivalcev, avgusta 1998 so ZDA raketirale taborišča Al Kaide, septembra 1998 pa so se talibani na meji spopadli z Iranci. 1999 (podobno še 2000) je Varnostni svet OZN sprejel resolucijo proti talibanskemu režimu, ker je ščitil teroriste, in uvedli so sankcije. Po terorističnih napadih v ZDA 11.9.2001 so 6.10. ZDA začele z raketnimi in bombnimi napadi na Afganistan, talibane pa so napadle tudi sile Severne zveze; 13.11. so se talibani umaknili iz Kabula. Decembra so se v Bonnu dogovorili o oblikovanju začasne vlade, ki je 22.12.2001 v Kabulu uradno prevzela oblast. Talibani so se še vedno upirali na jugu in Američani so zaman lovili terorista O. Bin Ladna. Aprila 2002 se je v domovino vrnil kralj Zahir Shah, ki pa ne namerava prevzeti oblasti. Vodja začasne vlade junija je postal Hamid Karzai. Za red in varnost v državi skrbijo enote NATA (predvsem iz ZDA in Nemčije, pa tudi Slovenije) ter na novo ustanovljeni vojska in policija. Lokalni voditelji, posebej na zahodu, velikokrat ne upoštevajo uradne vlade, privrženci talibanov pa so še vedno močni na jugu (atentati na predstavnike oblasti). Afganistan v 2004 še vedno večinoma živi od tuje pomoči, oblasti pa poskušajo zajeziti čedalje večjo proizvodnjo in tihotapljenje mamil, saj naj bi bil Afganistan daleč največji izvoznik heroina na svetu.

Sorodna gesla: Afganci | Aleksander Veliki | Al Kaida | Amanullah Khan | antanta | Azija | Babur | Bin Laden, Osama | Daud Khan, Mohammad | Dost Mohamed | Hekmatyar, Gulbuddin | Helmand | Hindukuš | Indoarijci | Kabul | Mohamed iz Ghaznīja | mudžahedin | Nadir | Najibullah, Mohammad | Prednja Azija


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek