germanistika, sprva označitev za znanost germanskega prava; v širšem pomenu znanost o bistvu, kulturi in zgodovini germanskih narodov; v ožjem pomenu od sredine 19. st. naprej označitev za znanost, ki preučuje germanske jezike in književnosti, še posebej za nemško filologijo. V 16. st. začetki zanimanja za nemščino kot nacionalni jezik in hkrati preučevanja germanske preteklosti, besednega zaklada, etimologije in slovnice po grškem in latinskem zgledu. V 17. st. je Nizozemec Franciscus Junius (1589–1677) uredil pomembne starogermanske vire (izdajatelj dela Codex Argenteus, 1665) in utemeljil primerjalno germansko jezikoslovje posebno glede na gotščino in anglosaščino. V razsvetljenstvu je poleg filozofskih spekulacij o izvoru in bistvu jezika prevladovalo prizadevanje za normativizacijo jezika in primerjalnost. Po koncu 18. st. se je germanistika razvijala kot pravo jezikoslovje. Odločilni pobudnik zgodovinskega raziskovanja jezika in eden prvih, ki so spoštovali nacionalno svojevrstnost, J. G. von Herder; poglavitna spodbuda romantika. Germanistična tekstna kritika je bila oprta na klasično filologijo 18. st.; utemeljitelja J. L. C. Grimm in Karl Lachmann (1793–1851). V 19./20. st. nove izdaje skoraj vseh staronemških in zgodnjih novonemških knjižnih spomenikov. Primerjalna znanstvena metoda je nastala konec 18. st. in na začetku 19. st. na podlagi preučevanja sanskrta (F. von Schlegel). J. Grimm je z Nemško slovnico (Deutsche Grammatik, 1819–37) ustvaril za germansko zgodovinsko jezikoslovje revolucionarno delo. Njegova Zgodovina nemškega jezika (Geschichte der deutschen Sprache, 1848) se je zavzemala za zgodovino jezika kot disciplino germanistike; hkrati se je s Slovarjem nemškega jezika (Deutsches Wörterbuch, 1854 in naprej) začela zgodovinska inventarizacija nemškega besednega zaklada. V naslednjem obdobju vse večja specializacija germanistike na ločena strokovna področja. Tako se je od jezikoslovja ločila literarna zgodovina; pri bratih Grimm je bila še povezana s filologijo, etnologijo ter zgodovino prava in religije. Pod vplivom pozitivizma si je šola mladogramatikov ob naslonitvi na oblikoslovje in fonetiko ter s poudarjanjem jezikovnih zakonitosti prizadevala za povezavo med metodami zgodovine jezika in primerjalnega jezikoslovja s psihološkimi raziskavami pogovornega jezika. Kot nova veja germanistike se je konec 19. st. razvilo raziskovanje narečij; revolucionarnega pomena je bilo delo Slovnični prikaz narečij Bavarske (Die Mundarten Bayerns, grammatisch dargestellt, 1821) Johanna Andreasa Schmellerja (1785–1852). Germanistiko 20. st. zaznamuje razvoj različnih smeri v pravzaprav zgodovinsko (diahronično) usmerjenem jezikoslovju. To je podobno kot v literarni zgodovini pripeljalo do pluralizma metod. Šele v novejšem obdobju se je z zapoznelo navezavo na teorijo F. de Saussurja, ruski formalizem in ameriško novo kritištvo uveljavila strukturalna lingvistika (strukturalizem). Ta z opisom jezika kot sistema vseh njegovih elementov in kot sredstva za sporazumevanje omogoča močnejšo usmeritev k sociološkim in antropološkim vprašanjem. Temu ustreza socialnozgodovinsko raziskovanje književnosti. Zanima se predvsem za okoliščine nastanka knjižnega dela in njegov učinek (recepcijska estetika).
Dostopnost