vrednostni papir (vrednostnica), v skladu z obligacijskim zakonikom pisna listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil v njej zapisano obveznost. Vrednostni papir mora vsebovati vse sestavine, ki so predpisane z zakonom, sicer ne velja za vrednostni papir. Obveznost, zapisana v vrednostnem papirju, nastane v trenutku, ko izdajatelj izroči vrednostni papir upravičencu. Upravičenec je lahko v vrednostnem papirju naveden z imenom (imenski vrednostni papir); to je lahko tudi prinosnik (prinosniški vrednostni papir) ali pa je s posebno klavzulo dovoljeno, da se upravičenec določi po odredbi osebe, navedene v vrednostnem papirju (odredbeni vrednostni papir). Glede na vsebino obveznosti, zapisano v vrednostnem papirju, pravna teorija loči še druge vrste vrednostnih papirjev, npr. korporacijske, stvarnopravne in obligacijske vrednostne papirje. Prinosniški vrednostni papirji se prenesejo z izročitvijo vrednostnega papirja drugi osebi, imenski in odredbeni pa z odstopom terjatve oz. indosamentom, če ni s posebno klavzulo v vrednostnem papirju zapisana prepoved prenosa. Nekatere vrste vrednostnih papirjev, kot so npr. delnice, menice in čeki, urejajo posebni zakoni. Poseben zakon o trgu vrednostnih papirjev pa ureja način trgovanja z vrednostnimi papirji na borzi in zunaj nje ter določa način državnega nadzora nad trgovanjem z vrednostnimi papirji. Vrednostni papirji denarnega trga so kratkoročni vrednostni papirji z veljavnostjo do dveh let; z njimi trgujejo centralna banka in poslovne banke; mednje sodijo zakladne menice in zakladni zapisi. Centralna banka postavlja poslovnim bankam trde pogoje za nakup, pred zapadlostjo pa jih od njih odkupuje. Pri vrnitvi teh vrednostnih papirjev v centralno banko prejmejo poslovne banke njen denar, da lahko povečajo posojila, dana drugim. Količina denarja v gospodarstvu se povečuje, v nasprotnem primeru pa zmanjšuje. Centralna banka lahko s spreminjanjem načel oddaje in odkupa vpliva na količino denarja.
Dostopnost