smrt, 1. medicina:prenehanje življenjskih dejavnosti, pri človeku in višjih organizmih zastoj krvnega obtoka in srca, padec krvnega tlaka, prenehanje dihanja, vseh refleksov in možganske električne aktivnosti. Smrt ne nastopi neposredno po zadnjem vdihu: nekaj minut po njem (v izjemnih primerih tudi po več kot pol ure) je še mogoče oživljanje. To prehodno fazo imenujemo klinična smrt. Končni rezultat oživljanja je odvisen od tega, kako dobro si opomorejo možgani; že tri do štiri minute po zastoju krvnega obtoka (pri podhladitvi nekoliko pozneje) je popolno okrevanje možganov malo verjetno. Pri možganski smrti so možganske okvare nepopravljive. V nekaterih primerih lahko tudi po možganski smrti več dni, tednov ali celo let umetno vzdržujejo krvni obtok, dihanje in hranjenje, vendar se človek ne zbudi iz nezavesti. Pri biološki smrti (absolutna smrt) se krvni obtok dokončno ustavi. Znaki smrti: prenehanje dihanja, prenehanje delovanja srca (ravna črta na elektrokardiogramu), prenehanje živčne vzdražnosti (mišičje postane ohlapno, zenici ne reagirata na svetlobo). Zanesljivo lahko določimo smrt, ko se pojavijo mrliške spremembe. Pri presaditvi organa (transplantacija) je pomembno, da se darovalčev organ odvzame, ko je že nastopila možganska smrt, krvni obtok pa po možnosti še deluje. Možgansko smrt potrdi tričlanska komisija, potem ko elektroencefalografija dvakrat v razmiku šestih ur ne pokaže možganske aktivnosti.
Sorodna gesla: agonija | elektroencefalografija | exitus letalis | moribunden | mrliške spremembe | mrliški pregled | navidezna smrt | oživljanje | tanatologija | transplantacija | življenje2. filozofija, religija:osrednje vprašanje, povezano s smrtjo, je, kaj se dogaja z individualnostjo umrljivega človeka spričo neizpodbitnega vračanja telesa v naravo; ali povsem razpade, kot trdijo materialisti, ali ponovno vstane kot celota telesa in duše, kot menijo številne stare kulture, ali je samo duša neumrljiva, ali se spremeni samo individualnost in živi naprej nekje vmes (predniki, duhovi), ali pa se spet individualizira s ponovnim rojstvom (reinkarnacija). Vzhodne kulture (budizem, hinduizem) pojmujejo rojstvo in smrt kot krožen simetričen proces dihanja živega kozmosa, krščanstvo pa smrt zelo individualistično povezuje s krivdo (izvirni greh) in v njej vidi dogodek, s katerim postane individualno stanje milosti nepreklicno zabeleženo. Filozofijo predvsem zanima, ali je lahko smrt dana kot izkušnja, npr. zgolj kot smrt drugih, ne pa lastna, in kakó. Smrt jo zanima kot približevanje stanju brezmejnosti in razosebljenja, podobnemu tistemu v spanju ali ob erotični združitvi (G. Bataille), kot razbremenitev napora, kot ohranjanje individualnosti v eksistencialno zahtevnem okolju, kot mejni položaj, ki odpira transcendenco in ohranja eksistenco (K. Jaspers, S. Kierkegaard), ali kot to, kar ustvarja pravi čas in tubit pri Heideggerju, za katerega je življenje tek-k-smrti (filozofija eksistence). V zadnjem času se veliko razpravlja o pravici vsakega človeka do »dostojanstvene« smrti (samomor, evtanazija).
Sorodna gesla: Bataille, Georges | evtanazija | filozofija eksistence | Jaspers, Karl | Kierkegaard, Søren | samomor3. likovna umetnost:v antiki so prikazovali smrt (Tanatos) kot starca, pozneje kot krilatega mladeniča ali genija (kot brata Hipnosa – spanca) z nagnjeno baklo, v pozni antiki že tudi kot okostnjaka. V krščanski umetnosti so jo od poznega srednjega veka naprej upodabljali kot napol strohnelo truplo ali kot okostje, velikokrat na konju z lokom in sulico ali kot kosca, ki kosi življenje, kot drvarja, ki s sekiro podira drevo življenja, najbolj pogoste pa so upodobitve mrtvaškega plesa. Medtem ko so se renesančni umetniki ogibali upodabljanju smrti, se je v baroku to znova razmahnilo, predvsem na nagrobnikih. Moderna (M. Klinger, J. Ensor, A. Kubin) je znova začela upodabljati smrt v obliki okostja.
Dostopnost