abstrakcija [latinsko], bistvo razumske dejavnosti; abstrakcija je pojmovni del zaznavanja, ki je odmišljen od edinstvenosti stvari, osebe in se ravna po splošnih določilih, značilnostih in lastnostih kot osnovnem pogoju vsakega reda raznolikosti bivajočega. Med filozofi so abstrakcijo poskušali pojmovno zajeti kot sveta se dotikajočo, a tudi nazornost (konkretnost) izničujočo dejavnost, predvsem G. W. F. Hegel, E. Husserl in M. Heidegger. Logika razlikuje razl. oblike abstrakcije, posebej poudarja skupne posamezne značilnosti (izolirana abstrakcija) in oblikuje vrstne in rodovne splošnosti (posplošujoča abstrakcija).
Dostopnost