helikopter, vrsta letalnika (rotoplana), ki lahko vzleta in pristaja navpično. V zraku ga drži sila dinamičnega vzgona, ki se pojavi na krakih rotorja. Kraki so profilirani kot krilo; vsak krak lahko pilot med letom obrača okrog njegove vzdolžne osi ter tako določa njegov vpadni kot, s tem pa velikost sile vzgona. Rotor deluje kot vrteče se krilo. Glavni rotor je navadno eden; za izenačenje njegovega vrtilnega momenta ima helikopter na zadnjem delu manjši repni rotor, ki stoji navpično. Večji helikopterji imajo po dva glavna rotorja, ki se lahko vrtita v nasprotnih smereh okrog iste osi, ali pa sta nameščena na sprednjem in zadnjem delu helikopterja. Rotorji so prek gibljive pogonske gredi povezani z batnim motorjem ali plinsko turbino. Za vodoravni let in spreminjanje smeri pilot spreminja nagib pogonske gredi rotorja oz. ravnino vrtenja rotorjevih krakov. Sila vzgona oz. vlečna sila rotorja ima v tem primeru dve komponenti: navpično, ki helikopter drži v zraku, in vodoravno, ki ga vleče naprej oz. vstran (v poljubno smer). Največja vodoravna hitrost letenja znaša navadno do 300 km/h; omejuje jo rezultirajoča hitrost koncev krakov, ki ne sme preseči zvočne hitrosti. Njegova sposobnost lebdenja v zraku in razmeroma hitrega vodoravnega letenja, natančnega pristajanja na majhno pristajalno ploščad mu odpira vse širša področja uporabe. Za civilne namene ga uporabljajo npr. pri reševalnih akcijah (iz gora, ladijskih razbitin), za prenašanje tovorov (ob naravnih nesrečah), prevoz oseb na težko dostopne točke (vrtalne ploščadi), snemanje in nadzorovanje iz zraka (geodezija, nadzor prometa), montažna dela (gradnja planinskih koč, prestavljanje težkih predmetov). Za vojaške namene se posebno obnese pri hitrem prevozu enot in opreme (desant), hitrih in neopaznih posegih na sovražnikovo območje, bojnih nalogah, izvidništvu, vodenju, reševalnih akcijah.
Dostopnost