Efez (Ephesos [éfezos]), staro pomembno pristaniško mesto Karijcev ob izlivu maloazijske reke Kajstros v Egejsko morje (današnji Menderes); v 11. st. pr. n. š. last Joncev. V 5. st. član atiške pomorske zveze, v peloponeški vojni na strani Šparte. V Efezu ogromen jonski tempelj Artemide (6.–5. st.), ki ga je 356 pr. n. š. zažgal Herostrat, vendar je bilo kot eno izmed sedmih svetovnih čudes znova zgrajeno (porušili Goti 263 n. š.). Ok. 296 pr. n. š. je Lizimah mesto povsem prenovil v tipično helenistično utrjeno središče, znotraj katerega se je razvilo tudi veliko mesto v rimski dobi (po 133 pr. n. š. je Efez pripadal Rimu); propadel, ker se je pristanišče izsušilo. 56–58 n. š. je v Efezu pridigal apostol Pavel, 431 je tam potekal tretji ekumenski koncil (sedem spečih). 1090 so Efez osvojili Seldžuki (pomembna mošeja Isa Bej, 1375), 1426 dokončno turško. Po odkritju Artemizija 1869 sistematična izkopavanja od 1895 naprej. Eno od najpopolneje ohranjenih antičnih velemest.
Dostopnost