Radovljica, največje mestno naselje v Sloveniji, v Deželi (Radovljiški kotlini), najsevernejšem delu Ljubljanske kotline, na ozkem pomolu visoke terase nad levim bregom Save, 420–500 m nad morjem, 5937 preb., novejši del mesta z vilami in javnimi poslopji proti S, najnovejši stanovanjski del ob cesti proti Lescam. V starem jedru prvotno romanska, zdaj gotska župnijska cerkev sv. Petra s korom iz sredine 15. st. in triladijsko dvorano (1495), v cerkvi baročni oltar s kipi A. Pozza in sliko J. Šubica (1878), preostala oprema večinoma iz 19. st.; med posvetnimi stavbami pomembnih več meščanskih hiš, med njimi Šivčeva hiša (16. st.) z bogato opaženo sobo v prvem nadstropju, Vidičeva hiša (17. st.) s konzolnim pomolom; Thurnov grad (predelan po 1511, povečan v 17. st.) z velikim stopniščem in štukirano fasado (sredina 18. st.); secesijsko stavbo nekdanje posojilnice z bogatim fasadnim okrasjem je načrtoval C. M. Koch (1906), fukcionalistični hotel Grajski dvor in kopališče I. Vurnik.
Zgodovina: območje Radovljice je bilo stalno naseljeno vsaj od mlajše bronaste dobe (tudi staroslovansko gradišče), sistematično pa so ga v 12. st. kolonizirali koroški grofje Ortenburžani. V 13. st. tam postavili grad. Radovljica je bila že sedež prafare ob prvi omembi 1296 kot Radmansdorf, 1333 omenjena kot trg, 1418–56 v lasti celjskih grofov. Njihov naslednik, cesar Friderik III. Habsburški, je Radovljico zaradi turške nevarnosti povzdignil v mesto (?) in ji 1473 podelil tudi pravico do prisilne poti (trgovina z železom, živino in vinom). Sredi 16. st. je bila Radovljica protestantsko središče. Šolstvo v Radovljici se je razvijalo vsaj od sredine 18. st. Pod upravo radovljiške graščine (od 1787) je mesto izgubilo samoupravo, postalo agrarno in je gospodarsko nazadovalo, dokler ni postalo sedež okraja (1840), dobilo železniških povezav (1870) in po prvi svetovni vojni prvih industrijskih obratov. V Thurnovi graščini Čebelarski muzej, Linhartova spominska soba.
Dostopnost