silicij (latinsko silicium, iz silex, ‘kremen’), simbol Si, največkrat štirivalentni kemijski element, vrstno število 14, atomska masa 28,08; polprevodnik; siv do črn, s kovinskim sijajem, zelo krhek in zelo trd, gostota 2,33 g/cm3, Mohsova trdota 7, tališče 1410 °C, vrelišče 2355 °C; z naraščajočo temperaturo se veča električna prevodnost. Silicij je 1823 odkril J. J. von Berzelius in je za kisikom najbolj razširjen element v zemeljski skorji; dobro topen v alkalijskih lugih, v kislinah – izjema je zmes fluorovodikove in dušikove(V) kisline – netopen. Silicij je zelo razširjen kot silicijev dioksid, SiO2, v obliki morskega peska, kremena, silikagela in v silikatih. Pridobivajo ga z redukcijo kremena z ogljem, kalcijevim karbidom ali aluminijem; uporabljajo ga v ferosiliciju kot dodatek jeklu (povečanje obstojnosti proti kislinam), kot oksidacijsko sredstvo, za silicijeve usmernike in silicijeve kristalne detektorje. V najčistejši obliki je osnova za graditev integriranih vezij v mikroelektroniki in tudi za sončne celice. Spojine: silicijev karbid (Carborundum®), SiC, je obstojen proti vročini in skoraj tako trd kot diamant, a dober prevodnik toplote, uporabljajo ga za obloge peči, za pripravo smirka, polirnih plošč, grelnih palic; silikati, vodno steklo, kremen, silicijeva kislina.
Dostopnost