indikator [latinsko, ‘pokazatelj’],
1. kemija: snov, največkrat barvilo, ki npr. z značilno spremembo barve pokaže na spremembo pH raztopine: metiloranž, kongordeče, fenolftalein, lakmus, univerzalni indikatorski papir. Na pH sklepamo po barvnem tonu papirja, ki ga primerjamo z barvno lestvico. Pri titraciji z indikatorji ugotavljamo ekvivalentno točko (volumetrična analiza). Radioaktivni izotopi so indikator pri spremljanju presnovnih poti v organizmu (radioindikator).

Sorodna gesla: alkalna reakcija | fenolftalein | hematoksilin | ionsko izmenjevalna kromatografija | izotopi | jodometrija | kisline | kislost | kongordeče | lakmus | metiloranž | metilrdeče | pH | plinska analiza | radioindikatorji | reagenčni papir | redoks indikator | titracija | visokofrekvenčna titracija | volumetrična analiza
2. tehnika: priprava ali naprava za prikazovanje, dokazovanje ali merjenje razl. stanj ali procesov.

Sorodna gesla: preskušanje materiala
3. sociologija, ekonomija: kazalec določenega procesa. Indikatorji prostorskih ali prostorsko pomembnih procesov (socialna geografija) so bodisi vidni v pokrajini (npr. socialna praha kot indikator socialnoekonomskih sprememb) bodisi jih ugotavljamo s statističnimi metodami (npr. indikator za opredeljevanje nerazvitosti).

Sorodna gesla: socialna praha
4. biologija: bioindikator.


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek