Galija, od 6. st. pr. n. š. z Galci poseljeno območje med Renom, Alpami, Pireneji in Atlantskim oceanom. Ok. 400 so Galci prodrli tudi v s. Italijo; severnoitalsko območje ok. 225 prvič pod rimsko oblastjo, pozneje imenovana Cisalpinska Galija (Galija tostran Alp) v nasprotju s Transalpinsko Galijo (Galijo onstran Alp). Najjužnejši del Transalpinske Galije je 118 kot Narbonska Galija postal rimska provinca. 58–51 je Cezar v galskih vojnah osvojil preostalo Galijo; Akvitanijo med Pireneji in Garono so naseljevala iberska plemena, pravo Galijo med Garono, Seno in Marno Kelti, belgijsko Galijo med Seno, Marno in Renom pa Belgi; ti deli so bili pod Avgustom preoblikovani v tri galske province – Lugdunensis, Belgica in Aquitania (glavno mesto Lugdunum/Lyon) – pod Dioklecijanom pa deljeni še naprej. Od 3. st. n. š. vpadi različnih germanskih plemen (Franki, Burgundi in Zahodni Goti) v Galijo, 486 so se pod Klodvigom I. polastili cele Galije. Hitro romanizirana Galija s številnimi rimskimi mesti (med njimi poznorimska rezidenca Trier) je še v pozni antiki duhovno cvetela in je pomembno prispevala k preživetju rimske kulturne tradicije v zgodnjem srednjem veku.
Dostopnost