Langobardi, zahodnogermansko (izvirno morda celo severnogermansko) pleme; na začetku našega štetja so živeli ob spodnjem toku Labe, konec 5. st. pa v s. delu Spodnje Avstrije (dežela Rugijcev); tam so sprejeli arijansko obliko krščanstva; po uničenju herulske kraljevine (ok. 507; Heruli) so svojo oblast razširili na Češko, Moravsko in z. Ogrsko, 546 pa jim je Bizanc odredil Panonijo in notranji Norik (s središčem v Celeji ali Petovioni). 567 skupaj z Avari premagali Gepide, a so se že 568 pod kraljem Alboinom preselili v Italijo (območje v jv. Alpah so nato poselili predniki Slovencev). Svoj prvi dukat so ustanovili v Čedadu, osvajanje s. Italije pa je bilo končano. Po zavzetju Pavie so se utrdili v s. delu dežele in ustanovili kraljevino, vendar so svojo samostojnost kljub zavezništvu z Bavarci lahko ohranili le s priznanjem frankovske oblasti in plačevanjem tributa. 610–738 več spopadov in vdorov prek meje z vzhodnoslovanski sosedi v Karantaniji in Karnioli, dokler se ni ob langobardskem limesu na robu Furlanskega nižavja za dobro tisočletje ustalila slovensko-romanska etnična meja. V 7. st. prestop Langobardov iz arianizma v katolicizem in začetek postopne romanizacije pod vplivom večinskega domačega prebivalstva (še danes veljajo Furlani za potomce Langobardov). Kodifikacija ljudskega prava (Rotari, 636–652). Poskus bizantinskega cesarja Konstansa II. Pogonata (641–668), da bi Langobarde izgnal iz Italije, je spodletel; sledil je vrhunec moči langobardske kraljevine. Kralj Liutprand (712–744) je namreč znova zasedel pred dobrim stoletjem izgubljeni vojvodstvi Spoleto in Benevento. Poznejši vladar, kralj Aistulf (749–756), je imel že veliko manj uspeha. V dveh vojnah (754 in 756) ga je premagal frankovski kralj Pipin Mlajši; tega je na pomoč poklical papež Štefan II., takoj ko so Langobardi zasedli eksarhat Raveno. Langobardsko kraljevino je nato dokončno zasedel Karel I. Veliki (773/774) in jo priključil frankovski državi (Deziderij). Samostojna je ostala samo vojvodina Benevent, pozneje je (v 11. st.) postala plen Normanov. Večino langobardske posesti je kroni pridružil že Oton Veliki (952). – Langobardi so razvili poseben umetnostni slog, ki je imel močan vpliv v s. Italiji in Alpah (sprememba sloga: ornament kite je nasledil živalski ornament, t. i. langobardske fibule, zlati križi, kovani izdelki iz plemenitih kovin); pomembna zbirka v zakladnici stolnice v Monzi in Ratchisov oltar v Čedadu. Konec 8. st. je furlanski menih Pavel Diakon napisal Zgodovino Langobardov.
Dostopnost