soška fronta, stranska fronta v prvi svetovni vojni; del avstrijsko-italijanske fronte, večinoma na bregovih Soče; po italijanski napovedi vojne 23.5.1915 so Italijani želeli prodreti prek avstrijske meje do ljubljanskih vrat in v smeri proti Dunaju; avstro-ogrski vojaški voditelji so se po začetnih razmišljanjih o umiku za Ljubljano odločili za obrambo na utrjeni fronti, naslonjeni na reko Sočo. Boji so kmalu postali izčrpavajoče bojevanje. Že v prvem letu štiri italijanske ofenzive, vendar niso dosegle zaželenega učinka; šibkejša avstro-ogrska V. armada pod poveljstvom S. Borojevića von Bojna je organizirala uspešno obrambo na utrjenih položajih. V 5. ofenzivi marca 1916 Italijani ponovno niso dosegli zastavljenih ciljev, v 6. pa so zasedli Gorico in Doberdobsko planoto; tri jesenske ofenzive za Italijane zopet niso bile uspešne. V 10. soški bitki (ofenzivi) maja in junija 1917 Italijanom ni uspelo prodreti do Trsta (kot so načrtovali), a so že avgusta in septembra 1917 začeli 11. ofenzivo; na začetku pomembni uspehi na Banjški planoti, vendar se je avstro-ogrskim četam uspelo ubraniti. Z željo, da bi izločili iz vojne najšibkejšega nasprotnika – Italijo, so Avstrijci skupaj z Nemci pripravili napad: 24.10.1917 so nemške čete skupaj z avstrijskimi po predhodnem napadu z bojnimi plini prodrle pri Kobaridu in dosegle uspehe, ki so daleč presegali pričakovanja; italijanska vojska se je najprej umaknila za Taljamento, a je fronto ob pomoči zaveznikov lahko ustalila šele v začetku novembra na Piavi; tam je fronta potekala vse do zloma centralnih sil. Soška fronta je bila največja vojaška operacija, kar jih je v zgodovini potekalo na slovenskem ozemlju in nasploh največja operacija v gorskem svetu. Na fronti so se zelo izkazali tudi slovenski polki; še dodatno jih je spodbujala zavest, da branijo domača tla, saj so bile v grobem znane obljube antante Italiji, če vstopi v vojno.
Dostopnost