mistika [grško], oblika pobožnosti z zatopljenostjo. Smoter: spoznavanje božjega z meditacijo, neposrednim dojemanjem resnice z notranjim gledanjem, stapljanje človekove duše z Bogom (unio mystica); sredstva so notranje poglabljanje z odvračanjem od vidnega, post, zamaknjenje idr.; psihološko mistične vaje pogosto prinašajo doživetje miru; posebej pogosta v brahmanizmu, budizmu, sufizmu in krščanstvu (pravoslavna Cerkev). Na Z je mistično gibanje nastalo v srednjem veku, in sicer v Franciji z Bernardom iz Clairvauxa, šolo sv. Viktorja idr., v Nemčiji z mojstrom Eckhartom, H. Seusejem, J. Böhmejem, Angelusom Silesiusom idr. T. i. nemška mistika je močno vplivala na romantiko. Pomembne so tudi španska, flandrijska in angleška mistika s svojimi vidnimi predstavniki.

Sorodna gesla: Angelus Silesius | angleška književnost | Bernard iz Clairvauxa | Böhme, Jacob | Dietrich von Freiberg | Eckhart | ekstaza | evropska filozofija | karmeličani | kozmozofija | ljubezen | misticizem | mističen | pravoslavna Cerkev | Seuse, Heinrich | Solovjov, Vladimir Sergejevič


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek