marksizem, nauk o družbi, ki sta ga utemeljila K. Marx in F. Engels ter hkrati filozofski svetovnonazorski in družbeni sistem (znanstveni socializem), političnoekonomska teorija in politični akcijski program socialističnega delavskega gibanja; postal je ideološka podlaga komunističnih partij (komunizem). Marksizem povezuje teoretične poteze s praktično politiko; temelji na Heglovi filozofiji, vendar pa je pri Heglu temeljno načelo zgodovine dialektični razvoj duha, v marksizmu pa dialektični razvoj družbe; to določajo produkcijska razmerja (»dialektika družbe«, od tod pozneje dialektični materializem). Družbeno dinamiko pospešuje napredek produkcijske tehnike (proizvajalnih sil); pri tem se na vsaki stopnji izoblikuje družbeni sistem, ki temelji na lastnini proizvajalnih sredstev. Hkrati so proizvajalna sredstva last peščice (vladajoči razred). Napredek produkcijske tehnike na eni strani in ustaljenost družbene nadgradnje na drugi vodita k revolucionarnim (dialektičnim) preskokom; pri teh se nov razred dokoplje do proizvajalnih sredstev: »Zgodovina je zgodovina razrednega boja.« Ta razvoj doseže vrh v kapitalističnem sistemu. V tem sistemu se oblikujeta razred kapitalistov in izkoriščani razred, proletariat, tj. prevladujoča večina prebivalcev, ki ima le svojo delovno moč. Razvoj kapitalizma vodi na eni strani k povečevanju števila brezposelnih in obubožanju proletariata zaradi prevelike ponudbe delovne sile, na drugi strani pa k trajni akumulaciji kapitala v rokah buržoazije in vse večji koncentraciji kapitala v vse manj rokah; to je vzrok za vse ostrejše krize kapitalističnega sistema; tega namerava proletariat revolucionarno premagati (»ekspropriacija ekspropriatorjev«). Obdobju diktature proletariata naj bi sledila komunistična družba brez izkoriščanja, brez razredov in brez države (marksizem jo razume kot instrument oblasti buržoazije; historični materializem), z načrtnim vodenjem družbenega razvoja. Neodvisno od revolucionarne teorije sta Marx in Engels spodbudno vplivala na družboslovje, ker sta uvedla nov način razmišljanja in številne primerne pojme ter odkrila in analizirala nove zveze (sociologija prava, sociologija religije, sociologija védenja, socializem); marksizem je tudi ena glavnih tem socialne filozofije. Ustanovitev komunističnih strank in predvsem ruska revolucija sta zastavili Marxovim in Engelsovim naslednikom (K. Kautsky, A. Bebel, F. Mehring, R. Luxemburg, G. V. Plehanov) številna praktična vprašanja in jih prisilila k nadaljnjemu razvoju prvotne teorije. Marksizem se je kot politična ideologija razdelil na številne smeri (zlasti na »dogmatične« in »revizionistične«). Med temi so bila (različni politični razvoj v različnih državah) ostra nasprotja (socialdemokracija), zato zdaj marksizem ločimo na dialektični (ortodoksni) in historično-materialistični (kritični marksizem). Lenin je ortodoksni marksizem razvijal naprej (od tod marksizem-leninizem), pač glede na cilje mednarodnega komunističnega gibanja v 20. st. (boj proti poznemu kapitalizmu, nacionalne osvobodilne revolucije, širjenje komunizma). Poudarjal je vodilno vlogo partije (stalinizem). Revolucionarno teorijo za agrarno družbo je razvil Mao Zedong na Kitajskem (maoizem). Marksistična izhodišča so v družboslovju v ZDA, Franciji, ZRN in drugih državah ob koncu 60. let postala pomembnejša. Zlom realnega socializma v vzhodnoevropskih državah ob koncu 80. let je povzročil deideologizacijo marksizma in ponovno presojanje znanstvenega deleža političnoekonomske družbene analize, pa tudi novo vrednotenje celotnega marksističnega nauka.
Dostopnost