italijanska književnost, do 13. st. je bila italijanska književnost pisana v latinščini, zato se je nacionalna književnost razvila pozneje kot v Franciji in Španiji. Italijanska književnost se je začela v prvi polovici 13. st. (Duecento) s sicilsko šolo na dvoru Friderika II. v Palermu; posnemala je provansalsko trubadursko pesništvo v ljudskem jeziku; njen najstarejši pesnik, Jacopo da Lentino (ok. 1180 do ok. 1250), je ustvaril sonet. Hkrati se je razvijala samobitna lirika v ljudski religiozni Hvalnici soncu (Cantico delle creature) Frančiška Asiškega in duhovnih hvalnicah Jacopona da Todija. Sicilski šoli so v Bologni in Toskani sledili Guittone d'Arezzo, G. Guinizelli, Cino da Pistoia (ok. 1230–1336), G. Cavalcanti in Dante Aligheri ter ustvarili dolce stil nuovo (‘sladki novi slog’), ta je provansalsko-sicilsko pesništvo preoblikoval v duhu novega, platoničnega razumevanja ljubezni in je dosegel vrhunec v Dantejevem delu Novo življenje (Vita nuova). Približno sredi 13. st. se je razvila novelistika, in sicer z zbirko Novellino, knjiga novel in lepega plemenitega govorjenja (Novellino, libro di novelle e di bel parlare gentile). V 14. st. (Trecento) je italijanska književnost z Dantejem, F. Petrarco in G. Boccacciem dobila svoj klasični kanon. Toskanščina je napredovala v knjižni jezik; Dante je tako ustvaril jezik italijanske književnosti. V spisu O ljudskem jeziku (De vulgari eloquentia) je določil smeri ljudskemu pesništvu; njegova Božanska komedija (Commedia), največja pesnitev o stvarstvu kot sozvočju religijskih, filozofskih, etičnih, političnih in umetniških vrednot, je univerzalni pesniški izraz srednjega veka. Petrarca je z združitvijo antične tradicije in ‘sladkega novega sloga’ v sonetih in kanconah zagotovil razcvet ljubezenske lirike – ta je do 17. st. vplivala na ljubezensko pesništvo z. sveta (petrarkizem), s svojimi spisi v latinščini je spodbudil študij antike in postal utemeljitelj humanizma. Boccaccio je z zbirko novel Dekameron (Il Decamerone) ustvaril italijansko umetno prozo. Sledil mu je F. Sacchetti z delom Tristo novel (Trecento novelle). 15. st. (Quattrocento) je bilo v znamenju humanizma, središči sta bila predvsem Firence (L. Bruni, G. F. Poggio Bracciolini, L. B. Alberti) in Neapelj (L. Valla, G. Pontano, J. Sannazaro). Latinščina je imela občasno prednost pred italijanščino. Najbogatejši razvoj je doseglo pesništvo v drugi polovici stoletja na dvoru Lorenza Medičejskega (Medičejci). Najpomembnejši pesnik v ljudskem jeziku je bil A. Poliziano. Njegova pastirska drama Orfej (Orfeo) je zaznamovala prehod od srednjeveškega misterija k posvetnemu gledališču. J. Sannazaro je s svojim romanom v verzih Arkadija (Arcadia) uvedel v italijansko književnost pastirsko književnost. Dvorni ep je doživel preporod v BoiardovemZaljubljenem Orlandu (Orlando innamorato). Umetnost proze so izpopolnili Bruni, Bracciolini, Palmieri in Alberti. Leonardo da Vinci je ustvaril znanstveno prozo. V religiozni literaturi so se iz hvalnic Jacopona da Todija razvile nabožne igre; predstavnik religiozne proze je bil G. Savonarola. V 16. st. (Cinquecento) je književnost v ljudskem jeziku dokončno prevladala nad književnostjo v latinščini. Pietro Bembo (1470–1547) je v svojem delu Spisi o ljudskem jeziku (Prose della volgar lingua, 1525) prenesel v italijansko književnost načelo latinskega humanizma: posnemanje velikih mojstrov, k tem pa je štel Danteja, predvsem pa Petrarco in Boccaccia. Dantejevemu in Petrarcovemu zgledu je sledila poezija Michelangela Buonarrotija. Epsko pesništvo je doseglo vrh v AriostovemBesnečem Orlandu (Orlando furioso). Evropski zgled pastoralnega pesništva sta ustvarila T. Tasso v pastirski pesnitvi Aminta in G. B. Guarini v delu Zvesti pastir (Pastor fido). G. G. Trissino je napisal prvo italijansko tragedijo, Sofonisbo. N. Machiavelli je v Mandragoli ustvaril izvrsten model veseloigre, pomembno delo pa je ustvaril tudi z delom Vladar (Il principe). Commedia dell'arte je dobila evropski pomen. B. Castiglione je v delu Dvorjan (Libro del cortegiano) ustvaril dvorni izobraževalni nauk, nasproten epikurejstvu oz. oportunizmu P. Aretina oz. Machiavellija. V 17. st. (Seicento) se je razvilo pesništvo baroka, posebej v delu G. Marina, ki je gojil temen, bleščeč retorični slog, znan kot marinizem. Nabreklemu baročnemu slogu je nasprotovala Accademia dell'Arcadia. Znanstveno in filozofsko prozo na višji ravni so ustvarili G. Galilei, G. Bruno in T. Campanella. Pripovedništvo je predstavljal G. B. Basile z delom Pentameron (Pentamerone). V 18. st. (Settecento) se je razcvetelo gledališče. C. Goldoni je ustvaril italijansko karakterno komedijo po vzoru Molièra, C. Gozzi je s svojimi pravljičnimi igrami nadaljeval tradicijo improvizirane komedije, P. Metastasio je s svojimi melodramami oživil italijanski operni oder, V. Alfieri pa je pisal tragedije po vzoru antičnih in tragedij francoske klasike. 19. st. (Ottocento) je bilo v znamenju risorgimenta; z njim je bila povezana romantična šola. Njen predhodnik je bil U. Foscolo z avtobiografskim romanom Poslednja pisma Jacopa Ortisa (Ultime lettere die Jacopo Ortis, 1802). Avtor programa romantičnega gibanja je bil G. Berchet z delom Napol resno pismo (Lettera semiseria, 1816), zavzemal se je za poezijo, ki črpa iz narodne tradicije in vzgaja ljudstvo. Glavni predstavnik in vodja romantike je postal A. Manzoni z delom Sveti spevi (Inni sacri) in romanom Zaročenca (I promessi sposi), določil je razvoj zgodovinskega romana. Med predstavnike te zvrsti štejemo M. T. Azeglia, Tommasa Grossija (1790–1853) in I. Nieva. Duha romantike je čutiti tudi v Leopardijevih oblikovno strogih Pesmih (Canti), polnih pesimističnega občutenja sveta in življenja. Ljudsko politično-satirično pesništvo je doživelo razcvet z Giuseppom Giustijem (1809–50). Največji in najvplivnejši avtor druge polovice stoletja je bil G. Carducci. A. Fogazzaro je ustvaril psihološki roman. G. Verga je s svojimi sicilskimi romani utemeljil verizem, italijansko varianto naturalizma; vplival je tudi na romanopisce v 20. st. Sledila sta mu G. Deledda in L. Pirandello, prenovitelj novele in drame. Za italijansko književnost na prelomu stoletja je značilna simbolizmu zavezana poezija G. d'Annunzia; nanjo je vplivala teorija F. Nietzscheja o nadčloveku. Italijanska književnost 20. st. se je začela s futurizmom; utemeljil ga je F. T. Marinetti; avtorji zgodnjega obdobja so bili A. Soffici, G. Papini in A. Palazzeschi. Prizadevanja za integracijo nove dobe v futuristično literaturo so Marinettija privedla do fašizma. Proti futurističnemu gibanju je deloval krog okrog revije Ronda z E. Cecchijem, R. Bacchellijem in Antoniom Baldinijem; kot zgled je poudarjal klasično tradicijo. Za liriko je bil ves čas značilen temačni slog hermetizma, po naravi sorodnega francoskemu simbolizmu in nadrealizmu: avtorji G. Ungaretti, E. Montale, U. Saba, S. Quasimodo in M. Luzi. Neorealistični roman (teme so bili protifašistično odporniško gibanje in socialni spori v mestu in na vasi) je ostal zavezan verizmu. Predstavniki družbenokritičnega romana so mdr. C. Pavese, A. Moravia, E. Morante, V. Pratolini, C. Levi, C. Alvaro, I. Silone, E. Vittorini, C. Malaparte, P. P. Pasolini, B. Fenoglio in Carlo Cassola (1917–87). Fantastično-realistični slog sta gojila D. Buzzati in I. Calvino, grotesko pa Goffredo Parise (1929–86), V. Brancati in L. Sciascia. Tradicijo zgodovinskega romana sta nadaljevala R. Bacchelli in G. Tomasi di Lampedusa. G. Bassani je predstavnik tradcionalnega psihološkega romana. Poleg Pirandella sta pomembna dramatika U. Betti in D. Fabbri. Sredi 50. let so kot opozicija neorealizmu in hermetizmu nastopili E. Sanguineti, Alfredo Giuliani (*1924), G. Manganelli idr., združeni v Skupini 63; tako kot D. Fo si je prizadevala tudi za reformo gledališča. Hkrati je nastajala »industrijska književnost« ali letteratura industriale (pisci so bili Ottiero Ottieri, 1924–2002, in Paolo Volponi, 1924–94); ta konkretno prikazuje moderni svet dela. Pomemben avtor je U. Eco, ki je z romanom Ime rože (Il nome della rosa, 1980) v 80. letih pripomogel k velikemu zanimanju mednarodne javnosti za italijansko književnost.
Dostopnost