nizozemska književnost, v nizozemskem, jezikovnem in kulturnem prostoru je nastala samostojna književnost že veliko prej, preden je Nizozemska postala politična celota; Heinrich von Veldeke je v drugi polovici 12. st. napisal legendo o Servaciju in viteške ljubezenske pesmi v nizozemskem narečju (v starem limburskem jeziku). Po francoskem zgledu so bile obravnavane v dvorskih romanih 13. in 14. st. zgodbe iz tematskih krogov kralja Arturja in Karla I. Velikega, mdr. Karel in Elegast (Karel ende Elegast). J. van Maerlant je s svojim obsežnim delom v 13. st. naznanil prehod od dvorske književnosti v meščansko. Enega vrhuncev nizozemske književnosti predstavljata verjetno sredi 13. st. nastala poučni satirični živalski ep O lisici Zvitorepki (Van den Vos Reinaerde) in Marijina legenda Beatrijs neznanega avtorja iz 14. st. 13.–15. st. razcvet mističnega slovstva (Hadewych, Jan van Ruusbroec, G. Groote, Tomaž Kempčan). Sorodni južnonemškim meistersingerjem so bila nizozemska združenja rederijkers ob izteku srednjega veka. Vrhunec gledališkega ustvarjanja ok. 1500 v miraklu Mariken van Nieumeghen in moraliteti Slehernik (Elckerlyc). Verski spopadi 16. st. se kažejo v delu Ph. van Marnix van Sint-AldegondejaKoncil svete rimske Cerkve (Den byëncorf der H. Roomsche Kercke, 1569) in v polemičnih pesmih, naperjenih proti reformaciji, flamske pesnice Anne Bijns (1493–1575). Zaradi reformacije in razpada Nizozemske na protestantske severne in katoliške južne province se je tudi nizozemska književnost razcepila na nizozemsko književnost v ožjem pomenu in flamsko književnost. V srednjem veku se je nizozemska književnost razvijala predvsem v Brabantu in Flandriji, v novejšem času pa se je težišče preselilo v s. province. – V drugi polovici 16. st. so pisci Jan Baptista van der Noot, Hendrik Laurenszoon Spieghel in Dirck Volckertszoon Coornhert uveljavili renesančno književnost, prežeto s političnimi in verskimi problemi. Iz njenih temeljev je zrasla baročna književnost 17. st. (P. C. Hooft, G. A. Bredero, J. Cats, Constantijn Huygens in še posebej J. van den Vondel), ta pomeni vrhunec celotne nizozemske književnosti 18. st. je bilo obdobje stagnacije. Omembo zaslužijo moralistični komediograf Pieter Langendijk (1683–1756), publicist Hiëronymus van Alphen (1746–1803) in pisateljici A. Deken in E. Wolff-Bekker. Po 1800 so ostali W. Bilderdijk in njegovi nasledniki zavezani kalvinističnim moralnim predstavam in strogim jezikovnim in oblikovnim pravilom, tako da pri njih ni nikakršnih pomembnih literarnih novosti. Evropska romantika (19. st.) si je na Nizozemskem le počasi utrla pot. Poskusi ponovne oživitve nizozemske književnosti sredi 19. st. v časopisu E. J. PotgieterjaDe Gids in kritični spisi C. Busken Huetsa; vplivi romantike opazni v Multatulijevem romanu Max Havelaar in v zgodovinskih romanih po zgledu W. Scotta (J. van Lennep, A. L. G. Bosboom-Tuossaint), meščanski realizem, prepojen z ironijo, najdemo pri N. Beetsu. Skupina Tachtigers se je ok. 1880 obrnila k principu larpurlartizma; ta je zaznamoval nizozemsko liriko zgodnjega 20. st. (časopis: De Nieuwe Gids, predstavniki: L. van Deyssel, F. van Eeden, H. Gorter, W. Kloos, A. Verwey). L. M. A. Couperus je izstopal kot pripovednik, H. Heijermansu pa je z odločitvijo za evropski naturalizem uspelo prenoviti nizozemsko dramatiko. Za 20. st. je značilna mnogoterost tokov in smeri: pri A. van Schendlu in Aartu van der Leeuwu (1876–1931) najdemo odvrnitev od sveta in novoromantične prvine; vplive simbolizma je mogoče prepoznati pri Verweyu, pa tudi P. C. Boutensu, Janu Hendriku Leopoldu (1865–1925) ter Adriaanu Rolandu Holstu (1888–1976). Med obema vojnama se je uveljavila težnja po sodobni, angažirani književnosti (G. Achterberg; M. ter Braak; H. Marsman; M. Nijhoff; Charles Edgar du Perron, 1899–1940; J. J. Slauerhoff; S. Vestdijk). Za povojno nizozemsko književnost je značilna individualnost. Zmerno eksperimentalne težnje je bilo mogoče opaziti ok. 1950 pri skupini Vijftigers (H. M. J. Claus, Lucebert, Bert Schierbeek, 1918–96, Gerrit Kouwenaar, *1923 idr.), ki je bila podobna skupini Cobra. Ta skupina je vplivala tudi na liriko C. Nootebooma, J. Bernlefa idr. Pripovedniki so se pogosto provokativno spoprijemali z neposredno realnostjo, lotevali so se aktualnih družbenih tem, razkrivali in presegali splošne, do tedaj veljavne tabuje; tako je npr. J. Wolkers obravnaval religijo, G. Reve homoseksualnost, Anja Meulenbelt (*1945) ženske vzorce vedenja. Razcvet ženske književnosti s predhodnicami Carry van Bruggen (1881–1932), A. Blaman, Andreas Burnier (1931–2002), H. S. Haasse so dosegle predvsem Hermine de Graaf (*1951), Mensje van Keulen (*1946), Doeschka Meijsing (*1947) in Hannes Meinkema (*1943). Od pribl. 1975 težnje k ponotranjenosti in/ali oddaljitvi od domače tematike: M.'t Hart, Frans Kellendonk (1951–90), Oek de Jong (*1952), Thomas Rosenboom (*1956), L. de Winter. Vse bolj se uveljavljajo v nizozemščini pišoči avtorji s Karibskih otokov (F. M. Arion; B. van Leeuwen). V flamski književnosti po odcepitvi od severnih provinc do osamosvojitve Belgije (1830) ni bilo pomembnejših piscev. Šele z romanopiscem H. Consciencem se je začelo ponovno oživljanje. Med liriki 19. st. izstopajo G. P. Th. J. Gezelle, G. Rodenbach in Prosper van Langendonck (1862–1920). Podoben časopis kot De Nieuwe Gids je bil v Flandriji Van Nu en Straks (moto: ‘Biti Flamec, da postaneš Evropejec’). Sodelavca mdr. August Vermeylen (1872–1945) in Stijn Streuvels (1871–1969). Literarno delovanje flamskih avtorjev je bilo predvsem v znamenju spopada s prevladujočo francosko kulturo; to je videti iz izbire tem s področja domače kulture (C. Buysse, A. E. Claes, St. Streuvels, F. Timmermans, H. Teirlinck). Lirski pesnik K. van de Woestijne piše pod vplivom simbolizma, skupaj s P. A. van Ostaijnom ga prištevajo k pomembnim evropskim ekspresionističnim pesnikom. Pomemben je prispevek flamskih avtorjev k nizozemski književnosti v pripovedni prozi z domovinsko, socialno in cerkveno kritično tematiko. P. van Aken, L. P. Boon, Claus, J. Daisne, M. Gijsen, W. Ruyslinck, G. Walschap, H. Lampo in H. Raes veljajo za predstavnike magičnega realizma.
Dostopnost