notna pisava, grafična predstavitev tonov in tonskih sosledij. Prvotna oblika je bilo črkovno zapisovanje not, pri katerem so črke zaznamovale tonsko višino. Sledila mu je koralna notacija z nevmami, ki so kot heironomične nevme nakazovale dviganje in padanje melodije, kot diastematske nevme pa intervale; dolžina tona še ni bila določena. 1028 je Guido iz Arezza s štirimi notnimi ključi uvedel stalno notno črtovje; iz nevm se je razvila kvadratna notna pisava, ki jo še zdaj uporabljajo za notacijo koralov. Zaradi porajajočega se večglasja je bilo treba določiti tonsko trajanje: prvikrat je to uspelo z modalno glasbo (nastala ok. 1180) in bilo precizirano v menzuralni glasbi (približno od 1240); temu so se pridružile taktove označitve. V tabulaturi – instrumentalni notni pisavi (14.–18. st.) – so tonske višine zapisovali v obliki navodil za prijeme. Današnja notna pisava (razširila se je v 17. st.) je sistem petih črt z dodatnimi pomožnimi linijami in s ključi pred njimi (določanje tonske višine), z notami in znaki za pavze (določanje trajanja tonov in pavz) in z označitvijo takta (členjenje na takte ter na poudarjene in nepoudarjene dobe). Pika podaljša časovno vrednost note za polovico. Poleg tega je mogoče predpisati mdr. zasedbo, dinamiko, artikulacijo in tempo, kljub temu pa nekaterih tonskih lastnosti (npr. absolutna jakost tona) ni mogoče določiti ali vsaj ne natančno.
Dostopnost