Stična, razloženo središčno naselje v Sloveniji, v Dolenjskem podolju, jedro ob Stiškem potoku, na stiku ravnine s pobočji Leskovške in Metnajske planote, 340–450 m nad morjem, 712 preb. Stična se je razvila zaradi cistercijanskega samostana, ki ga je 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. ob podpori višnjegorskih plemičev, stavbar je bil verjetno Mihael homo latinus – arte vero cementarius, cerkev posvečena 1156, barokizirana v 17. st., nato preoblikovana (1760, C. Zulliani), večino oltarnih slik je naslikal J. M. Lichtenreit (ok. 1776), križev pot F. Bergant (1766), križni hodnik obokan sredi 13. st., freske iz druge četrtine 14. st., poslopje stare prelature renesančno (1598–1605), vhodni stolp (konec 16. st.) z bogato figuralno štukaturo na oboku (1620), v refektoriju ornamentalna štukatura (1702), trakt ob notranjem dvorišču z opatovo kapelo nastal v 18. st. Poznoromanske rokopise (druga polovica 12. st.), nastale v samostanskem skriptoriju, hranita Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in dunajska Nationalbibliothek. – Nad vasjo Vir pri Stični je Cvinger, največje naselje iz železne dobe na Slovenskem; nastalo v 8. st. pr. n. š., obdajalo ga je 2,3 km dolgo obzidje iz neobdelanega kamenja, ki ni bilo vezano z malto; ob vznožju naselja obsežna nekropola z več kot 120 gomilami, nekatere so že raziskane; izkopani grobovi z bogatimi pridatki (orožje, nakit, keramika, predmeti iz Italije). Naselje opuščeno po prihodu Rimljanov (konec 1. st. pr. n. š.).
Dostopnost