kultura žarnih grobišč, evropska kultura iz pozne bronaste dobe (13.–8. st. pr. n. š.); imenovana po običaju, da so mrtve sežigali, njihov pepel pa pokopavali v žarah. Kulturo žarnih grobišč poznamo iz utrjenih višinskih naselij in iz naselij na obrežjih rek, pa tudi iz številnih vasi in pokopališč. Visoko razvita kovinarska obrt (predvsem posodje iz bronaste pločevine) se je z blagovno menjavo razširila po vsej srednji Evropi. Številne so tudi zakladne najdbe kovinskih predmetov (surovci, orožje, nakit in orodje). Značilna za kulturo žarnih grobišč je konjska oprema, ki so jo skupaj z vozom pridajali v grobove vodilnega sloja. Nove so tudi religiozne predstave, povezane s kultom sonca. Kulturo žarnih grobišč delimo na dva dela: v. skupina zaobjema knoviško, lužiško in velatiško kulturo, z. skupina sega vse do Francije. Ni še pojasnjeno, ali je nastanek villanovske kulture v Italiji v kakršnikoli zvezi s kulturo žarnih grobišč.
Dostopnost