racionalizem [latinsko], v evropski miselni tradiciji prevladujoče pojmovanje, po katerem je (raz)um najvišje urejajoče načelo sveta (metafizični racionalizem; nasprotno iracionalizem) oz. urejajoči temelj spoznanja (spoznavnoteoretski racionalizem; nasprotno empirizem). V ožjem pomenu je racionalizem filozofija 17. in 18. st. (G. W. Leibniz, B. de Spinoza), ki jo je utemeljil R. Descartes, nadaljevala pa se je v razsvetljenstvu (zlasti pri Ch. von Wolffu). Racionalizem zagovarja vrojenost pojmov (substanca, vzročnost ipd.) in možnost sistematskih, od izkušnje neodvisnih izjav o stvarnosti na podlagi čistih razumskih pojmov (a priori). Metodološko se je opiral na matematiko (dedukcija). Odločilno kritiko racionalizma pomeni Kantova transcendentalna zastavitev prevpraševanja pogojev razumskega spoznanja. G. W. F. Hegel, F. W. J. von Schelling in J. G. Fichte so si tudi po Kantovi relativizaciji prizadevali ohraniti substancialne, objektivne momente uma (panlogizem). Ta si s historičnim materializmom deli prepričanje o načelni spoznatnosti sveta in vztrajanje pri veljavnosti umnega védenja. Nasprotne smeri: filozofija življenja, filozofija eksistence. Kot znanstvenoteoretsko stališče je bil pomemben tudi kritični racionalizem.
Dostopnost