• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
Bolivija (uradno ime República de Bolivia, Republika Bolivija), država v notranjosti Južne Amerike, ki meji na Brazilijo, Paragvaj, Argentino, Čile in Peru.

časovni pas srednjeevropski čas – 5 ur
površina 1,098.581 km2, S–J 1500 km, V–Z 1300 km
prebivalstvo 8,1 mln., 7 preb./km2, letna rast 2,2 %, življenjska doba 59 let
glavno mesto La Paz (sedež upravnih organov), 790.000 preb., 3600–3900 m nad morjem; po ustavi je glavno mesto Sucre, ki je sedež sodne oblasti, 145.000 preb.
upravna razdelitev 9 departmajev, ki jih vodijo prefekti
članstvo v organizacijah OZN (od 1945), OAS, ALADI, SELA, Andski sporazum, Amazonski sporazum
uradni jezik španski
denarna enota bolivijano (oznaka BOB)


Naravne razmere
Bolivija ima od vseh andskih držav najbolj pestro pokrajinsko zgradbo, sega pa tudi še v Amazonsko nižavje in na JV v porečje Ría Paraná. Čeprav zavzema nižavje največji delež površine, so jedro države Andi. Ob z. meji se dviga Zahodna Kordiljera z mnogimi vulkanskimi stožci (Nevado de Sajama 6520 m), ki se v s. delu strmo spušča proti Tihemu oceanu. Vzhodneje je Bolivijska visoka planota, 3600–4200 m nad morjem, brez odtoka v morje, z velikimi slanimi kotanjami, obdajajo jo več kot 5000 m visoke gorske verige; v pogreznjenih delih sta Titikaka in Poopsko jezero. Močno poledenela Kordiljera Real s 6882 m visokim vrhom Nevado del Illimani na v. robu kotline ob jezeru Titikaka je del Vzhodne Kordiljere. V od Bolivijske visoke planote je do 400 km široko vzhodnobolivijsko hribovje (s Srednjo in Vzhodno Kordiljero), ki je močno razrezano z dolinami povirnih rek Amazonke in Ría Paraná. K Amazoniji spadajo nižavja ob Ríu Beni in Ríu Mamoré, ob katerih so široke poplavne ravnine. Na JV pripada Boliviji del Gran Chaca (Chaco Boreal, Llanos de Chiquitos). Na tropsko podnebje odločilno vpliva nadmorska višina. Na sušnem in hladnem višavju letne temperature komaj presegajo 10 °C, v nižavju so 25–27 °C, v Gran Chacu pa več kot 40 °C. Količina padavin se zmanjšuje od SV (na leto 2000 mm) proti JZ (200 mm). Več kot polovico države pokriva gozd. Na vlažnem in vročem S prevladuje gost amazonski pragozd; na v. pobočjih Andov in v rečnih dolinah (yungas) rastejo tropski vlažni gozdovi, ki navzgor prehajajo v gorski gozd; v nižavju Llanos de Mojos ob Ríu Mamoré so savane z galerijskimi gozdovi, v Gran Chacu prevladuje sušno rastje (kakteje, trnasto grmičje). Bolivijsko visoko planoto pokriva skromno rastje šopastih trav in pritlikavega grmičja, ki proti J prehaja v polpuščavo in puščavo.

Prebivalstvo
Več kot polovica prebivalcev so gorski Indijanci (Kečvanci in Ajmaranci); 70 % prebivalcev živi na nadmorski višini nad 3000 m. Manjše indijanske etnične skupine živijo razpršeno v nižavjih na V (Gvaranijci, Tupijci, Aravaki). Od 1976 so kečvanski, ajmaranski in gvaranijski jezik dovoljeni tudi v šolstvu. Približno tretjina Bolivijcev je mesticev (cholos, mešanci med belci in Indijanci) in le 15 % belcev (zgornja plast prebivalstva, t. i. kreoli, potomci starošpanskih priseljencev, deloma pomešani z Indijanci). Naselitveno in gospodarsko težišče države je od nekdaj Bolivijska visoka planota, medtem ko v celotnem v. nižavju in v Yungasu živi le 20 % prebivalcev. Poskusi preseljevanja gorskih Indijancev v nižavje so bili doslej neuspešni. V primerjavi z drugimi južnoameriškimi državami je delež mestnega prebivalstva v Boliviji še razmeroma majhen (44 %); manjka industrializacija kot poglavitni spodbujevalec priseljevanja. Velika večina (93 %) prebivalcev je katoličanov (državna vera); deloma so se pomešali indijanski in krščanski običaji; manjše protestantske in judovske skupnosti. Šolstvo ni zadovoljivo urejeno, zato je kljub obvezni osnovni šoli še ok. 25 % nepismenih. Osem državnih univerz (najstarejša v Sucreju, ustanovljena 1624) in zasebna (katoliška) univerza v La Pazu.

Državna ureditev
Po ustavi iz 1967 je Bolivija predsedniška republika. Predsednik države je hkrati tudi predsednik vlade; volijo ga na splošnih volitvah za štiri leta. Zakonodajni organ je narodni kongres, ki je sestavljen iz poslanske zbornice (130 poslancev) in senata (27 senatorjev). Mandatna doba senatorjev je šest let, poslancev štiri leta. Znamenje nestabilnih političnih razmer v državi je zelo veliko strank. Pravosodje je urejeno po francoskem zgledu. Splošna vojaška obveznost.

Gospodarstvo
Kljub velikemu rudnemu bogastvu je Bolivija ena izmed najrevnejših južnoameriških držav. Od gospodarskih panog je razvito le rudarstvo. V kmetijstvu dela še ok. 46 % prebivalcev. Pridelovanje hrane ne zadošča za oskrbo domačega prebivalstva. Na Bolivijski visoki planoti in ob jezeru Titikaka pridelujejo ječmen, koruzo, pšenico, krompir, grah in kvinojo (perujski riž). V kotlinah vzhodnobolivijskega hribovja uspevata tudi sadje in vinska trta, v Yungasu na v. strani Andov pa gojijo sladkorni trst, riž, banane, limone, kavo in bombaž; v tropskem nižavju pridobivajo divji kavčuk in tropski les. V Yungasu in nižavju gojijo koko, iz njenih listov pa pridobivajo kokain. Vlada to dejavnost sicer zatira, vendar je za mnoge kmete edini vir dohodka. Večino pridelka ilegalno izvozijo. Živinoreja: v sv. Kordiljer lame, alpake in ovce, ki se pasejo do 4600 m visoko, v nižavju na velikih farmah večinoma govedo. Od rud imajo predvsem antimon (Bolivija je ena njegovih največjih proizvajalk na svetu), kositer, cink, svinec, baker, srebro, zlato, železo, volfram in bizmut, v v. predgorju tudi nafto in zemeljski plin. Proizvodnja nekaterih rud je zelo upadla (izčrpana nahajališča, nizke cene na svetovnem trgu), zlasti dolgo časa najpomembnejša proizvodnja kositra. V okviru sanacijskega in varčevalnega programa vlade so 1986 zaprli veliko nerentabilnih državnih rudnikov kositra. Proizvodnja nafte zadošča za pokrivanje domačih potreb, narašča pa črpanje zemeljskega plina, ki je danes najpomembnejše izvozno blago (plinovod do Buenos Airesa). Središča drobne predelovalne industrije (predvsem živilska, tekstilna, oblačilna, lesna, papirna, kemijska, industrija plastičnih mas) so La Paz, Oruro in Cochabamba. Prometno omrežje je zelo redko. Železniške proge se z višavja spuščajo k Ríu Beni, do Corumbe na brazilski planoti Mato Grosso, v Argentino in proti pristaniščema Arica in Antofagasta v Čilu; nekatere železnice morajo premagati višinsko razliko več kot 4000 m. Dobro razvit letalski promet nadomešča pomanjkljivo prometno omrežje (mednarodni letališči La Paz in Santa Cruz de la Sierra).

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 7,3 mlr. USD, 900 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena) kmetijstvo 14 %, industrija 31 %, storitvene dejavnosti 55 %
uvoz (2001, ocena) 1,5 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 1,2 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 5,8 mlr. USD


Zgodovina
Današnja Bolivija je bila nekdaj del inkovske države. Španci so jo osvojili 1538 in jo ob upravni razdelitvi Južne Amerike kot provinco Zgornji Peru (Alto Perú) priključili k podkraljestvu Peru. Od 1776 je bila del novonastalega podkraljestva La Plata, ki je obsegalo še današnji Paragvaj, Urugvaj in s. del Argentine. 1809 se je Zgornji Peru vključil v južnoameriško osvobodilno vojno; 1821 združitev s provinco Spodnji Peru in razglasitev neodvisne republike Peru. Avgusta 1825 je Zgornji Peru razglasil neodvisnost, se ločil od Peruja in se v čast S. Bolívarju poimenoval Bolivija. Prvi predsednik države je bil general osvobodilne vojske A. J. de Sucre, a so ga že 1828 strmoglavili. Tretji predsednik, maršal A. Santa Cruz (1829–39), je vladal kot diktator in 1836 z orožjem dosegel ponovno združitev Bolivije in Peruja, vendar samo do 1839. 1879–84 se je Bolivija na strani Peruja udeležila solitrne vojne proti Čilu in je morala 1884 zmagovitemu Čilu odstopiti obalno provinco Atacama. Vojna za Chaco s Paragvajem (1932–35) se je končala s hudim vojaškim porazom. Z mirovnim sporazumom 21.7.1938 je večji del spornega ozemlja (Chaco) dobil Paragvaj, Bolivija pa samo ozek dostop do reke Paragvaj in s tem posreden dostop do morja. Aprila 1943 je Bolivija stopila v vojno proti silam osi. Številni levičarski in desničarski državni udari tudi v zadnjih desetletjih Boliviji niso prinesli pravega miru. Kljub neprestanim ustavnim spremembam, podržavljenju rudnikov kositra (1952, po »socialni revoluciji«) in obotavljivi agrarni reformi (1953) se razmere v državi niso mogle stabilizirati. 1967 so z ameriško pomočjo zatrli partizansko gibanje Che Guevare (E. Guevara Serna). V 80. letih so se gospodarske razmere katastrofalno poslabšale: naraščajoči dolgovi v tujini, razvrednotenje domače valute, inflacija, zapiranje zasebnih podjetih, brezposelnost. Predsednik J. Paz Zamora, prvi civilni predsednik po dolgoletni vojaški vladavini, si je prizadeval stabilizirati gospodarstvo. S sporazumom s Perujem je 1992 Bolivija dobila ob perujski obali prosto carinsko območje in tranzitni koridor za prost pretok blaga in ljudi. 1993 je bil za predsednika imenovan G. Sánchez de Lozada. Na predsedniških volitvah 1997 je zmagal nekdanji vojaški diktator, general Hugo Bánzer Suárez. Zaradi slabega zdravja je odstopil avgusta 2001 in nasledil ga je podpredsednik Jorge Fernando Quiroca Ramírez. Na volitvah junija 2002 je bil izvoljen nekdanji predednik Sánchez de Lozada. 2003 je bila gospodarska kriza na vrhuncu in izbruhnili so nemiri. Oktobra je predsednik odstopil, kot začasni predsednik ga je zamenjal dotedanji podpredsednik Carlos Diego Mesa Gisbert.

Sorodna gesla: Ajmaranci | Atacama | Bolívar, Simón | Guevara Serna, Ernesto | Kečvanci | kokain | Kordiljera Real | La Paz | Paz Zamora, Jaime | Peru | Peru | Sánchez de Lozada, Gonzalo | Titikaka


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek