barvalne tehnike, postopki, pri katerih v nasprotju s slikanjem, pleskanjem, lakiranjem in tiskanjem raztopljena barvila prodirajo bolj ali manj globoko v snov ali pa v celotno maso, kot npr. pri tekstilijah. Barvalne tehnike so bile pri prvotnih ljudstvih znane že pred tkanjem, saj so krasili liste in ličje večinoma tako, da so jih večkrat zaporedoma namočili v hladne raztopine rastlinskih barvil. Kulturna ljudstva so barvanje z rastlinskimi in živalskimi barvili poznala že ok. 2500 pr. n. š. Egipčani so barvali z indigom in žafranom, Feničani s škrlatom (sokom polža škrlatnika), Grki z broščevim lakom, alkano in lakmusom; vsi ti postopki so se ohranili do sredine 19. st. Šele z razvojem sintetičnih barvil, posebej iz premogovega katrana (fuksin, anilinska barvila, azobarvila in indigova barvila), pri čemer je v začetku imela Nemčija skoraj monopolno vlogo, so nastala nova barvila za vsa področja. Glede na lastnosti in uporabnost barvil, predvsem za barvanje tekstilij, poznamo: direktna, žveplena, razvijalna in čimžna barvila, bazična, reaktivna, kisla in redukcijska barvila. Današnje zahteve po barvni obstojnosti so usmerjene predvsem na obstojnost proti svetlobi, toploti (likanje), vroči vodi, znoju, pralnim sredstvom, kemičnim in mehanskim vplivom. Najvišjo obstojnost jamči oznaka kakovosti Indanthren®. Posebna tehnika potrebuje vzorčenje, ki ga lahko opravijo z barvanjem preje in izdelavo vzorcev tudi pred tkanjem. Postopki, ki izvirajo iz Azije in stare Amerike, vzorčijo preje ali tkanine tako, da prekrijejo določene dele, ki naj ne vežejo barvil (rezerviranje). Rezervirati je mogoče s sešivanjem v gube (tritik), z delnim ovijanjem blaga (plangi), s prekrivanjem s škrobili ali voskom (batik) in s prevezovanjem preje (ikat). Sem sodi tudi uporaba šablon in žigov pri tiskanju tekstilij.
Dostopnost