klavir [latinsko clavis, ‘ključ, kljuka, tipka’], glasbilo s tipkami in strunami, na katere udarjajo kladivca (v nasprotju s čembalom, katerega strune trzajo tulci). 1709 ga je izdelal B. Cristofori iz Firenc iz starejših glasbil s tipkami (mdr. klavikorda); z možnostjo dinamičnega moduliranja (crescendo, decrescendo) je klavir polagoma izrinil čembalo, pri katerem je treba za spreminjanje tonske jakosti vsakokrat premikati registre. Pojem klavirja je prvotno obsegal vsa glasbila z eno ali več vrstami tipk (klaviatura); zdaj pomeni klavir s kladivci (pianoforte) v ožjem pomenu glasbilo z vodoravnim, (ptičjemu) krilu podobnim resonančnim trupom (nemško Flügel), mizni klavir z vodoravnim štirioglatim resonančnim trupom in pianino s pokončnim štirioglatim resonančnim trupom. Izboljšave so vpeljali mdr. Gottfried Silberman, Johann Andreas Stein (1723–92, dunajska mehanika), Sébastien Érard (1752–1831, repeticijska mehanika, 1821), Jonas Chickering (1798–1853, jekleni okvir). Od ok. 1850 prevladujejo tovarniško izdelani klavirji velikih podjetij, mdr. Bechstein (Berlin), Blüthner (Leipzig), Bösendorfer (Dunaj), Grotrian-Steinweg (Braunschweig), Rud. Ibach Sohn (Schwelm), Steinway & Sons (New York, Hamburg), Yamaha (Tokio).

Sorodna gesla: Bösendorfer | celesta | crescendo | Cristofori, Bartolommeo | čembalo | decrescendo | elektrokord | glasbila | Grotrian-Steinweg | Ibach | klavikord | lira | namizni klavir | pianoforte | preparirani klavir | resonančni les | Silbermann | Steinway & Sons | strunska glasbila | žirafni klavir


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek