krajinsko slikarstvo (krajinarstvo), upodabljanje resnične ali izmišljene krajine, pogosto poživljene tudi s človeškimi figurami. Krajina se kot samostojna slikarska tema pojavi že v rimskem stenskem slikarstvu in v kitajski umetnosti. V srednjeveškem slikarstvu jo zasledimo šele od 14. st. naprej, in sicer samo nakazano in v ozadju prizorov. S prebujenim občutkom za realizem so v pozni gotiki začeli slikati tudi krajino (donavska šola, A. Dürer), toda še vedno je bolj alegorična kot avtonomna upodobitev. V beneškem renesančnem slikarstvu sta človek in krajina predstavljena kot celota; v francoskem baročnem slikarstvu zaživi idealna ali heroična krajina (N. Poussin, Claude Lorrain); za nizozemsko slikarstvo so značilni natančni prikazi krajine v razl. letnih časih (P. Bruegel starejši); tam je v 17. st. krajinarstvo kot samostojna slikarska zvrst doživelo razcvet in vrhunec v realističnem upodabljanju ter se zlasti na Holandskem posvetilo posameznim temam (obrežna pokrajina, rečna pokrajina). Tradicijo heroične krajine nadaljujejo romantično navdahnjene razpoloženjske krajine (C. D. Friedrich, F. Olivier, K. Blechen). Novo pojmovanje narave se je odrazilo v preprostih, razpoloženjskih krajinah J. Constabla in v realizmu barbizonske šole. Sredi 19. st. prve, neposredno v naravi naslikane krajine (plenerizem); za impresioniste (impresionizem) je bila krajina prizorišče prelivajoče se igre barv in svetlobe; izrazno moč barve sta še bolj poudarila V. van Gogh in P. Gauguin, napovedovalca krajinskega slikarstva v ekspresionizmu (E. L. Kirchner, K. Schmidt-Rottluff).
Dostopnost