narodna manjšina, del naroda, ki ga je zgodovinski razvoj pustil zunaj meja države matičnega naroda; od večinskega prebivalstva se loči po izvoru, jeziku, kulturi ali/in veri ter zavesti o pripadnosti narodni manjšini kot posebni družbeni skupini (manjšine); ker naj bi izraz narodna manjšina imel slabšalni prizvok, so se kot njegove sopomenke v slovenski terminologiji uveljavili tudi izrazi narodnostna skupnost, narodna skupnost in narodnost. Narodna manjšina je praviloma avtohtona; to je večinoma pogoj za pridobitev posebnih manjšinskih pravic. Za avtohtonost ni enotne definicije. Teoretiki menijo, da narod postane manjšina, če na določenem ozemlju živi že nekaj (ena, dve ali tri) generacij (na Madžarskem je pogoj sto let). V Sloveniji so ob Slovencih avtohtoni domačini tudi Italijani in Madžari; tu živijo že več kot tisoč let in imajo status narodne manjšine. Prva omemba Romov (Ciganov) pred 600 leti, zato jim ustava RS kot (etnični in socialni) skupnosti – podobni narodni manjšini – zagotavlja poseben položaj in varstvo. Pred drugo svetovno vojno so v tedanjih mejah Slovenije kot največja narodna manjšina živeli Nemci (1921: 41.514 ali 3,9 % ter 1931: 28.999 ali 2,5 % prebivalcev). Judovska skupnost (nekaj tisoč članov) v slovenskih deželah (Judje) je bila v holokavstu med drugo svetovno vojno skoraj popolnoma iztrebljena. Na drugi strani pa je v Slovenijo v sedmih desetletjih jugoslovanskega obdobja, po prvi in posebej po drugi svetovni vojni, prišlo na tisoče migrantov različnih narodov, jezikov in ver. Kriterijev za status narodne manjšine nemške (oz. avstrijske) in judovske skupnost ter priseljenske skupine sicer ne izpolnjujejo, ustava in zakoni pa jim zagotavljajo vrsto jezikovnih in kulturnih pravic. Slovenske oblasti so že v obdobju pred prehodom v demokracijo izoblikovale zelo podrobno ustavno-pravno zaščito enakopravnosti in posebnih pravic italijanske in madžarske narodne manjšine. Ne glede na majhnost je bila na obeh narodnostno mešanih območjih uveljavljena dvojezičnost. Z obveznim učenjem jezika manjšine je bilo doseženo dobro medsebojno poznavanje in sožitje prebivalstva; uveljavljena »funkcionalna dvojezičnost«. Ustava RS iz 1991 in več kot 30 zakonov narodno manjšino obravnava kot obliko ohranjanja kulturnega bogastva Slovenije. Individualne in kolektivne pravice narodne manjšine zagotavljajo uporabo njihovih narodnih simbolov, organiziranje in delovanje na vseh področjih javnega življenja, vzgojo in izobraževanje v njihovem jeziku (manjšinsko šolstvo), stike z matičnima narodoma in državama ter neposredno zastopanost v lokalnih predstavniških organih in državnem zboru (dva poslanca narodne manjšine lahko z vetom preprečita sprejetje zakonov idr. pravnih aktov, ki zadevajo pravice narodne manjšine). Ustavnopravna zaščita narodnih manjšin in uresničevanje te v RS po mnenjih tujih opazovalcev presega v mednarodnem pravu predpisano raven. V sosednjih državah statistično ugotovljeno število pripadnikov slovenske narodne manjšine se vztrajno zmanjšuje, najbolj dramatično na avstrijskem Koroškem: 1846 je bilo (v današnjih mejah dežele) ok. 107.000 koroških Slovencev ali 35,6 % prebivalcev, na zdajšnjem naselitvenem območju na j. Koroškem pa so predstavljali kar 97,5 % prebivalcev; 1991 naj bi jih uradno bilo vsega 14.069 (in še 1614 slovensko govorečih brez avstrijskega državljanstva). Podrobne avstrijske raziskave kažejo, da na Koroškem govori slovensko 35.000–40.000 ljudi, razume pa še vsaj pol toliko. V avstrijski deželi Štajerski je 1910 živelo 5744 Slovencev, 1991 pa so jih uradno našteli nekaj več kot 1500 (in ok. 3000 slovensko govorečih brez avstrijskega državljanstva), na obmejnem dvojezičnem ozemlju le še 817. Preračuni štetja 1910 na območju, ki je danes v Italiji, kažejo, da je bilo Slovencev 128.502; po podrobni oceni slovenskih raziskovalcev iz 1985 pa je v sosednji deželi Furlanija-Julijska krajina med 1,230.000 preb. še 96.000 Slovencev: 29.000 v videmski, 18.000 v goriški in 49.000 v tržaški pokrajini (italijanske oblasti tovrstnih podatkov že nekaj desetletij ne popisujejo ali objavljajo več; Slovenci v Italiji). Posebej v Kanalski dolini je bilo 1846 naštetih 3181 Nemcev, 2958 Slovencev in nič Italijanov, ocena iz 1975 pa navaja 1888 Slovencev, 1898 Nemcev in 6822 Italijanov oz. Furlanov. V Beneški Sloveniji (torej v dolinah Rezije, Tera in Nadiže) je bilo po prvem italijanskem štetju 1921 med 25.076 preb. kar 24.535 Slovencev, po drugi svetovni vojni (1951–81) pa je skupno število prebivalcev padlo s 24.763 na 11.404. Število porabskih Slovencev na Madžarskem naj bi se med štetjema 1900 in 1980 zmanjšalo s 7922 na 3142 (enotna sedanja ocena: ok. 5000). Večina od 23.802 Slovencev (po štetju 1991) na Hrvaškem je migrantov iz jugoslovanskega obdobja in žive v velikih mestih (Zagreb, Karlovac, Reka, Split); statistični presežek leta 1953 (43.010). Vzdolž državne meje na hrvaški strani je del Slovencev tudi avtohtono naseljen in izpolnjuje merila za narodno manjšino. Da je bilo vprašanje narodnih manjšin za Slovence v 20. st. odločilnega pomena, kažejo mdr. sodelovanje Slovenije pri Kongresu evropskih manjšin ter znanstvene raziskave (v veliki meri v okviru Inštituta za narodnostna vprašanja).
Dostopnost