Lužica (nemško Lausitz [láu̯zic], lužiškosrbsko Łužica [lúžica], poljsko Łużyce [lužíce]), pokrajina v Nemčiji, v zveznih deželah Brandenburg in Saška, ter na Poljskem, v Dolnji Šleziji, na obeh bregovih Lužiške Nise in ob zgornjem toku reke Spree. Na S Dolnja Lužica (lužiškosrbsko Dolna (Dołojcna) Łužica, nemško Niederlausitz), večinoma peščena pokrajina (morene z borovimi gozdovi) z mokrotnimi pradolinami; suknarstvo predvsem v Cottbusu (lužiškosrbsko Chośebuz), Gubnu (lužiškosrbsko Gubin), Forstu (lužiškosrbsko Baršć); pomembni nahajališči rjavega premoga Senftenberg (lužiškosrbsko Zły Komorow), Spremberg (lužiškosrbsko Grodk). Na J Gornja Lužica (lužiškosrbsko Hornja Łužica, nemško Oberlausitz), kjer prevladuje poljedelstvo na puhličnih tleh, na JZ se nadaljuje v Lužiško hribovje.
Zgodovina: na tem območju sta se v obdobju preseljevanja ljudstev naselili dve slovanski plemeni, v Dolnji Lužici lužiški Srbi, v Gornji Lužici Milčani. Pozneje sta si ju podredila Henrik I. (932) in Oton I. Veliki. 1002–1031/32 je Lužica spadala k Poljski. Dolnja Lužica (Lužiška marka) je po menjavi več vladarjev pripadla meißenskemu mejnemu grofu Konradu I. iz družine Wettincev; 1158 je Gornja Lužica postala fevd vojvodine Češke, 1253 del mejne grofije Brandenburg, nato je pripadla Askanijcem; ti so 1303/04 kupili Dolnjo Lužico in do 1319 vladali enotni Lužici. Nato so ji zavladali Luksemburžani in jo 1370 priključili h kraljevini Češki. 1620 je bila med posestjo, zastavljeno saškim volilnim knezom, dokončno jim je pripadla 1635 s praškim mirom. Z dunajskim kongresom 1815 je Dolnjo Lužico in s. del Gornje Lužice dobila Prusija, le manjši del Gornje Lužice (okrog mesta Budišin) je ostal Saški.
Dostopnost