Newtonovi kolobarji [njútn- ∼], interferenčni pojav (interferenca na tankih plasteh), ki ga je 1704 opisal I. Newton. Nastane okrog dotikališča ravne steklene plošče in plankonveksne leče zaradi interference enobarvne (monokromatske) svetlobe, s katero od zgoraj osvetlijo lečo. Svetloba se delno odbije s spodnje površine leče, delno pa s površine plošče. Med obema valovanjema nastane zaradi razl. dolgih poti fazna razlika: pri določeni fazni razliki se obe valovanji seštejeta konstruktivno in tam nastanejo svetle proge, na mestih, kjer se seštejeta destruktivno, pa temne proge. Na leči tako nastanejo krožni kolobarji, ki so v sredini širši, proti obodu pa se gostijo. Svetli obroči nastanejo na mestih, kjer se svetloba, odbita s sprednje in zadnje plošče, sešteva s fazno razliko n · λ/4 (n = 1,3,5, …), temni pasovi pa tam, kjer je njuna fazna razlika n · λ/2 (n = 1,2,3,4,5 …). S takšno lečo preskušajo ravnost plošče – vsaka neravnina na njej se pozna kot deformacija kolobarjev. Newtonovi kolobarji so tudi v naravi, npr. na tanki plasti olja, ki plava na vodi, ali v diapozitivu, kjer je med stekelcema ujeta kapljica vode, na površini biserov, milnih mehurčkov. Pri osvetlitvi z belo svetlobo so takšne plasti barvite, ker na vsakem mestu interferira ena od valovnih dolžin, ki je zastopana v beli svetlobi. S temi barvami lahko ocenjujejo debeline plasti do 20 µm.
Dostopnost