soglasnik (konzonant), glas, za katerega tvorbo je značilna srednja (zvočnik) ali majhna (nezvočnik) odprtostna stopnja govorne cevi v primerjavi s samoglasnikom; tvorjen je lahko tudi z udeležbo glasilk (zveneči glasovi, nezveneči glasovi); v slovenskem knjižnem jeziku so soglasniki m, n, r, l, v, j, p, t, k, b, d, g, f, h, s, š, z, ž, c, č, .

Sorodna gesla: nezveneči glasovi | nezvočnik | samoglasnik | zveneči glasovi | zvočnik


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek