elektromagnetno valovanje, periodično spreminjanje elektromagnetnega polja v prostoru in času, ki potuje po prostoru in prenaša energijo. Hitrost širjenja energije dosega v praznem prostoru hitrost svetlobe c, hitrost njegove faze (tj. potovanja valovne slike) pa lahko svetlobno hitrost celo preseže. Vsa elektromagnetna valovanja se med seboj razlikujejo samo po valovni dolžini λ oz. frekvenci ν po enačbi: c = λ · ν. Od celotnega obsega elektromagnetnega valovanja (spekter) z dolžinami od 10–16 m do 300.000 km človek lahko zaznava z očesom kot svetlobo samo eno milijoninko odstotka. V nasprotju z drugimi valovanji elektromagnetno valovanje ne potrebuje nikakršnega snovnega medija in lahko potuje po vakuumu. Elektromagnetno valovanje je posledica stalnega pretvarjanja električne energije v magnetno in nasprotno. Razpadlo polje se po zakonu o ohranitvi energije ne more izničiti, temveč lahko samo prepusti svojo energijo drugi obliki. Zato so pospeški in pojemki električnih nabojev v atomih in molekulah prisiljeni ustvarjati elektromagnetno valovanje. Prav tako vsak neoklopljeni nihajni krog oddaja elektromagnetno valovanje. 1862 je J. C. Maxwell teoretično utemeljil obstoj elektromagnetnega valovanja (Maxwellove enačbe), 1888 ga je G. L. Hertz dokazal s poskusi, 1896 pa ga je G. Marconi uporabil za prvi brezžični telegraf. Prva mednarodno urejena razdelitev elektromagnetnega valovanja je bila sklenjena 1926 v Ženevi in je obsegala srednje- in dolgovalovno območje radijskih oddaj 83 glavnih in 16 skupnih oddajnikov. Po drugi svetovni vojni (1948) so v Københavnu določili novo razdelitev, po 23.11.1978 pa velja ženevska razdelitev (radio); razdelitev kratkih valov je bila 1949 v Ciudad de Méxicu, razdelitev ultrakratkih in decimetrskih valov pa 1952 v Stockholmu.
Dostopnost