tridesetletna vojna, vojna na tleh Svetega rimskega cesarstva (1618–1648); izbruhnila zaradi nasprotij med katoličani in protestanti, prerasla v spor med cesarjem in državnimi stanovi in se končala kot boj za prevlado v cesarstvu. Augsburški verski mir (1555) ni zagotavljal končne rešitve tedanjih verskih in političnih vprašanj. Nasprotno, določba, ki je protestantom napovedala odvzem služb, prihodkov in zemlje, je mednje vnesla nemir. Da ta ni prerasel v upor, sta zaslužna predvsem Ferdinand I. (1556–64) in Maksimilijan II. (1564–76), ker zgornjih določb nista uveljavljala. Razmere so se zaostrile šele s podjetnim Rudolfom II. (1576–1612), ki je zagovarjal odločnejšo protireformacijo. S pregonom kölnskega nadškofa, volilnega kneza in waldburškega stolnika Gebharda II. je 1583 prvič udejanil sporno določbo, zaplet pa se je začel poglabljati 1607 z razsodbo o ukinitvi privilegijev protestantskega cesarskega mesta Donauwörth. Znova je bilo namreč postavljeno pod vprašaj sporno reformacijsko pravo državnih stanov. Ko je nato bavarski vojvoda Maksimilijan I. zasedel Donauwörth kneza Pfalza Friderika V., so se protestantski državni stanovi pod vodstvom volilnega palatina združili v auhausensko unijo (14.5.1608). Katoliški državni knezi so na to odgovorili z ustanovitvijo lige. Vodil jo je Maksimilijan. Najhuje pa so se verska nasprotja kazala na Češkem. V Braunauu so 1611 zaprli protestantsko cerkev, zgrajeno na posesti katoliškega gospoda, 1614 so eno v Klostergrabu celo porušili; v Pragi pa so protestantski odposlanci na svojem shodu vrgli skozi okno Hradčanov cesarska namestnika Slavato in Martinica, ker sta oporekala svobodni izbiri veroizpovedi (t. i. praška defenstracija). To je bilo hkrati tudi znamenje za upor čeških protestantskih stanov proti katoliškemu deželnemu knezu. Ti so se odpovedali Ferdinandu II. in za češkega kralja izvolili Friderika V. Čete lige in cesarja so pod vodstvom J. Tillyja (8.11.1620) premagale češko vojsko na Beli gori. Friderik je moral pobegniti na Nizozemsko. Češki stanovi so se morali podrediti cesarskemu kazenskemu sodišču. Sledila je dosledna rekatolizacija Češke, nekdanja stanovska ustava pa je postala zbirka absolutističnih odredb. Po porazu na Beli gori sta najemniška voditelja Kristijan iz Halberstadta in Ernest Mansfeldski skušala nadaljevati vojno. Tilly in španski vojskovodja A. Spinola sta upornike premagala in jih izgnala iz pfalških dežel. S tem je bil upor proti cesarju začasno zlomljen. Vojna sreča se je cesarsko-katoliških čet držala tudi potem, ko je na stran protestantov stopil danski kralj Kristijan IV. Upal je, da bo ob njihovi pomoči pridobil škofiji Osnabrück in Halberstadt. Zasluge za uspehe cesarskih čet ima predvsem vojskovodja A. W. E. von Wallenstein zaradi organizacijskih sposobnosti. Navsezadnje je bil on tisti, ki je aprila 1626 premagal Kristijana. Podoben uspeh je štiri mesece pozneje (27.8.1626) dosegel Tilly z zmago nad Danci. 1627/28 sta bili podrejeni vsa s. Nemčija in Jutlandija, razen obmorskega Stralsunda. Prebivalci so se namreč oskrbovali z morja. 22.5.1629 je s podpisom miru v Lübecku iz vojne izstopila Danska. S podreditvijo severnonemških knezov je cesar Ferdinand II. dosegel vrhunec svoje moči. Ko pa je svoj položaj hotel potrditi tudi uradno in z restitucijskim ediktom (6.3.1629) uveljaviti določbe passavskega mira 1552, mu je sreča obrnila hrbet. Njegova nepopustljivost je združila opozicijo. Veliko napako pa je naredil tudi s tem, da je kmalu po prihodu švedskega kralja Gustava II. Adolfa v Nemčijo (julija 1630) zmanjšal cesarsko vojsko in odpustil Wallensteina. Švedi so se tridesetletni vojni lahko pridružili šele, ko jim je, tudi z Richelieujevo pomočjo, uspelo skleniti ugoden mir s Poljaki (sporazum v Altmarku, 25.9.1629). Vzdrževanje vojske, štela je 36.000 mož, je omogočila Francija. S sporazumom v Barwicah (23.1.1631) se je zavezala, da bo plačala 400.000 écujev. Istega leta (11.9.1631) se je Švedom pridružila še saška vojska (20.000 vojakov). Obe vojski skupaj sta nato še v istem mesecu premagali Tillyja pri Breitenfeldu; Tilly se je po porazu zatekel v j. Nemčijo. Katoliška restavracijska politika v s. Nemčiji je bila s tem zlomljena. Pri poskusu (15.4.1632), da bi zaustavil švedski prodor na Bavarsko, je bil Tilly smrtno ranjen, zato je Ferdinand II. za svojega novega generalisima znova postavil Wallensteina. Ta je zbral novo vojsko, pri Lütznu je sicer izgubila bitko, vendar je padel tudi švedski kralj. Slabi dve leti pozneje (25.2.1634) je dal cesar Wallensteina umoriti. S tem naj bi dokazal, da je pripravljen skleniti mir. Sklenjen je bil dobro leto pozneje s sporazumom v Pragi (30.5.1635). Še prej pa so cesarske čete izbojevale odločilno zmago nad Švedi pri Nördlingenu (5./6.9.1634). Cesar se je odpovedal restitucijskemu ediktu in vse je kazalo, da bo vojne zares kmalu konec. V tem obdobju se je vmešala Francija. Cesarju (18.9.1635), še prej pa njegovim zaveznikom Špancem (19.5.1635), je napovedala vojno. Richelieuju je s subsidiarnimi (pomožnimi) sporazumi celo uspelo v spopad vplesti tudi weimarskega vojvodo Bernarda in hessenskega deželnega grofa Viljema V. Toda Francozi na začetku niso dosegli nobenih pravih uspehov. Nekoliko so napredovali šele, ko so se Španci morali ukvarjati z notranjimi zadevami (odcepitev Portugalske, vstaja v Kataloniji). Vendar odločilne zmage ni uspelo doseči nobeni vojskujoči se strani, zato so 14.10.1648 sklenile vestfalski mir. Mirovna pogajanja so trajala od 1644 naprej: s Francozi so potekala v Münstru, s Švedi pa v Osnabrücku. S tridesetletno vojno se je končalo obdobje protireformacije in verskih vojn. Luteranci in reformirani so bili izenačeni s katoličani. Največ koristi od vojne same (povsem je opostošila celotne pokrajine) je imel posredno predvsem Richelieu: položaj cesarja je bil oslabljen, zmagal je partikularizem deželnih knezov. Vlogo evropske velesile je namesto Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda začasno prevzela Francija.
Dostopnost