partizan, pripadnik odporniškega gibanja, v ožjem pomenu pripadnik odporniških oboroženih enot med narodnoosvobodilnim bojem v Jugoslaviji in v Sloveniji; borec, ki v boju proti okupatorju uporablja posebno, gverilsko taktiko bojevanja; ni pripadnik regularnih oboroženih sil, vendar je po mednarodnem pravu zdaj izenačen z njim. – Do druge svetovne vojne je bilo partizansko bojevanje (nelegalna) oblika ljudske vojne; znano je npr. v Rusiji 1812/13 v boju proti Napoleonu, v Franciji med drugo svetovno vojno (uporniško gibanje makija) in na Balkanu. Značilnosti partizanskega bojevanja: majhne in gibljive enote, izogibanje frontalnim napadom, bliskovite akcije; prednost: poznavanje ozemlja, podpora prebivalstva. Partizanski način prvič priznan med secesijsko vojno v ZDA (1861–65); 1907 je bila prebivalstvu zasedenih dežel z mednarodno pogodbo v Haagu priznana pravica do upora ob upoštevanju določb mednarodnega prava. Med drugo svetovno vojno več odporniških gibanj; uporabljala so partizanski način bojevanja, vendar zasedbene sile partizanom niso priznavale pravice po mednarodnih pogodbah. Šele ženevska konvencija 1949 je partizane izenačila s pripadniki regularnih oboroženih sil.
Dostopnost