slovenski jezik, najbolj z. jezik južnoslovanske jezikovne skupine; razen na J in JV obdan z neslovanskim jezikovnim prostorom (na Z romanski, na S germanski, na SV neindoevropski madžarski); ta zelo vpliva na razvoj mejnih narečij. Mesto naglasa je premično; osrednja narečja imajo tonemski naglas; kratki samoglasniki so mogoči le v nenaglašenih in končnih oz. edinih zlogih. Ohranja dvojino; v knjižnem jeziku je obvezna, v pogovornem jeziku pa raba peša, enako v narečjih. Slovenski jezik govori ok. 2–2,25 mln. Slovencev v Sloveniji, Italiji (na Tržaškem, Goriškem, v slovenski Benečiji, Reziji), Avstriji (Koroška) in na Madžarskem (Porabje), govorijo ga tudi Slovenci (izseljenci) v obeh Amerikah (zlasti v Argentini) in Avstraliji. – Slovenski jezik se je razvil iz jezika alpskih Slovanov; od praslovanskih se je že ločil po skrajšanem praslovanskem akutu (*ža̋ba > *žȁba), asimilaciji soglasniških skupin *tl in *dl v l (zdaj neasimilirano le v koroškem ziljskem narečju in redko ponekod na Z Slovenije), metatezi likvid (*vorna > vrana, *pelna > plena), prehodu praslovanskega *ď v j (*meďa > meja), refleksu praslovanskih polglasnikov jer in jor (sta onemela ali sovpadla v polglasnik *ə), sovpadu praslovanskega *y in *i v en fonem *i. Prva fonetična poteza, ki slovenski jezik loči od drugih južnoslovanskih jezikov, je podaljšanje kratkega starega cirkumfleksa in premik na naslednji zlog (praslovanski *ȍko > ôko > okô). Naseljevanje alpskih Slovanov (od 6. st.) iz dveh smeri (od S prek Karpatov in od JV ob Savi in Dravi navzgor) na ozemlje do roba Furlanskega nižavja, izvira Drave, Aniže, Travne, na S do Donave, na J do Kolpe in Jadrana, na V do Blatnega jezera (v nadaljnjih stoletjih se je to ozemlje na S, SV in Z precej skrčilo) je verjetno vzrok za prvotno narečno razčlenitev slovenskega jezikovnega prostora na sz. in jv. del. Ta se kaže v diftongizaciji dolgega *ě v ie na SZ in v ei̯ na JV. Nadaljnje spremembe samoglasniškega in soglasniškega sistema (vokalizacija polglasnika *ə v a (JZ) ali v e (SZ) v dolgih zlogih (*dən → dân/dên), različne vokalizacije *ə v kratkih naglašenih in nenaglašenih zlogih, prehod izglasnega in predsoglasniškega -l v -ł, moderna vokalna redukcija itd.) ter spremembe v naglasu (podaljšanje skrajšanega akuta (*žȁba > žába) in novega akuta (praslovanski *vòľa > vọ́lja) itd.) so slovenski jezik po 10. st. zelo razdelile. Zdaj ima slovenski jezik več kot 45 narečij oz. sedem narečnih skupin (koroška, primorska, rovtarska, gorenjska, dolenjska z belokranjskimi narečji, štajerska, panonska) in je narečno najbolj diferenciran slovanski jezik. Za slavistiko in indoevropeistiko je slovenski jezik pomemben zaradi premičnega naglasa, tonemskosti v osrednjih narečjih in tudi zaradi številnega arhaičnega besedja; to se je na majhnem prostoru lahko ohranilo prav zaradi močne narečne razcepljenosti. Najstarejši zapis v slovenskem jeziku so Brižinski spomeniki; odsevajo vsaj dve časovno različni razvojni stopnji, starejšo predslovensko in mlajšo slovensko, še pred narečno diferenciacijo. Iz časa do 16. st. je znanih več besedil (Celovški rokopis, Stiški rokopis itd.), vendar se je tradicija slovenskega knjižnega jezika začela v 16. st. z reformacijo oz. s P. Trubarjem. Za podlago knjižnega jezika prvih slovenskih knjig Catechismus in Abecedarium (1550) je vzel osrednji slovenski govor, ljubljanščino (J. Rigler) oz. po starejši interpretaciji govor svoje rojstne vasi, tj. dolenjščino. Do konca 18. st. se je slovenski knjižni jezik uporabljal le za cerkvene namene, nato pa se je raba začela širiti tudi na umetnostno (A. T. Linhart, V. Vodnik, F. Prešeren), praktično (M. Pohlin, V. Vodnik) in strokovno področje (V. Vodnik). Sredi 19. st. se je narečna podlaga slovenskega knjižnega jezika razširila z gorenjskimi značilnostmi. V drugi polovici 19. st. in prvih desetletjih 20. st. so se utrdile pravorečne in pravopisne norme. 1899 je F. Levec na podlagi Pleteršnikovega normativnega Slovensko-nemškega slovarja I–II (1894, 1895) sestavil prvi slovenski pravopis. Zdaj pravopisno in pravorečno normo slovenskega knjižnega jezika določa pravopisna komisija, ki deluje v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Slovenski pravopis, 2001). Sodobni knjižni jezik je zajet v prvem večjem enojezičnem razlagalnem slovarju, Slovarju slovenskega knjižnega jezika I–V (1970–91; ponatis v eni knjigi 1994), ki je plod dela več generacij slovenskih jezikoslovcev od F. Ramovša in J. Šolarja naprej. Pisava je od prvih pisanih dokumentov latinična, sodobni črkopis gajica (ime po hrvaškem preroditelju L. Gaju); sredi 19. st. je zamenjala bohoričico; po češkem zgledu sičnike zaznamuje s c, s, z, šumevce pa s č, ž, š.
Dostopnost