Sahara [arabsko sahra, ‘puščava’], največja puščava na svetu (ok. 8,7 mln. km2), razteza se 4500–5500 km od Atlantskega do Rdečega morja v smeri Z–V in 1500–2000 km prek s. Afrike od Atlasa in Sredozemskega morja do savan v Sudanu v smeri sever–jug. Po večini mizasto pokrajino s plosko ležečimi peščenci razčlenjujejo kotline in grude. Od JV se proti SZ dviga več kot 2500 km dolgo srednjesaharsko grudasto pogorje – v predkambriju nagubano in z vulkanskimi plastmi prekrito temeljno gorovje, razčlenjeno na hribovje Ennedi (visoko do 1450 m), Tibesti (najvišji Emi Koussi, 3415 m), Aïr (do 2310 m), Tassili n'Ajjer (do 2000 m), masiv Hoggar (skoraj 3000 m) in planoto Tademaït (ok. 800 m). Obronki grudastega pogorja razmejujejo velike uleknine Libije, Zahodne Sahare in Čada. Zaradi prevladujočih suhih sv. pasatov je Sahara med najbolj vročimi sušnatimi območji na svetu; velika dnevna nihanja temperature (med 0 °C – pozimi tudi zmrzal – in več kot 50 °C); pomembno vlogo pri oblikovanju pokrajine imajo stalni vetrovi in zloglasni viharji (hamsin, samum, široko in gibli); z odnašanjem drobnega materiala nastajajo ravne (do 100.000 km2 velike) puščave (serirji na V, regi na Z), kamnite puščave (hamada) in potujoče sipine (erg). Dolge suhe rečne struge (vadi), ki vodijo s pogorij (z vodo se napolnijo le ob redkih nalivih), kažejo, da je bila Sahara v predzgodovinskem obdobju bolj vodnata. Edina reka, ki ima ves čas vodo, je Nil. Na njegovem območju in v zelenicah pridobivajo vodo z arteškimi vodnjaki (izstopa talnica), tako da je mogoče pridelovati žito in sadje (grozdje, melone); tam uspeva več kot 25 mln. dateljnovih palm (tretjina vseh na svetu). Prebivalci: ok. 16 mln. Arabcev, Berberov, Tuaregov in temnopoltih pripadnikov zgodnejše populacijske plasti; pribl. 14 mln. jih živi v vaseh na območju Nila, drugi živijo v oazah ali pa so nomadski živinorejci na stepskih obrobjih puščave. Propadanje klasičnih obdelovalnih površin v severni Sahari (Alžiriji, Tuniziji, Libiji) ni toliko posledica poslabšanja podnebja, kot zanemarjanja namakalnih naprav (od arabskih vpadov v 7. st. naprej). Nekdanja suverena, Francija in Italija, sta številne oaze uredili ali obnovili. Pomembna za gospodarski razvoj Sahare so velika rudna bogastva (črni premog, manganova, bakrova in železova ruda idr.); zdaj večinoma izkoriščajo samo velika nahajališča nafte (Hassi Messaoud) in zemeljskega plina (Hassi R'mel); cevovodi vodijo do obale. Prometna sredstva so letala (številna letališča v oazah), tovornjaki (na transsaharskih poteh) in (zdaj v manjšem obsegu) karavane (kamele). Saharo si delijo: Alžirija, Čad, Egipt, Libija, Mali, Maroko in Mavretanija, Niger, Sudan, Tunizija in Zahodna Sahara.
Dostopnost