Zahodna Sahara (prej Španska Sahara), mednarodno nepriznana država na sz. afriški obali, do 12.1.1976 zadnja španska čezmorska provinca. Meji z Marokom (S), Alžirijo (na skrajnem SV) in Mavretanijo (na V in J); je pod maroško oblastjo; saharsko osvobodilno gibanje Polisario pa jo je razglasilo za samostojno državo. Na 266.000 km2 živi ok. 250.000 preb. (deloma nomadi, deloma žive v taboriščih), od tega dve tretjini v glavnem mestu El Aaiún. Za strmo, s klifi bogato atlantsko obalo se to vroče, suho območje prav na robu Sahare dviga do planot, visokih do 350 m (na SV več kot 500 m); vanje so vrezani številni vadiji (suha rečna korita). Večji j. del (nekdaj Río de Oro) je tako kot s. del (Saguia el Hamra) večinoma nerodovitna puščavska stepa, delno peščena puščava. Prebivalci so predvsem berberskega rodu, deloma mešano arabsko in berbersko prebivalstvo. Prevladujoča vera je sunitski islam. Kot pogovorni jeziki so v rabi berberska narečja in arabski jezik. Poljedelstvo je omejeno na ekstenzivno živinorejo (koze, kamele, ovce); nekaj malega kmetijstva v oazah in okrog naselij na obali (datlji, ječmen, pšenica, zelenjava); obalni ribolov. Izkoriščajo bogata ležišča fosfatov pri kraju Bu Craa (pribl. 100 km dolga transportna naprava do tovornega pristanišča pri El Aaiúnu; zdaj ne dela).
Zgodovina: 1885 je Španija Río de Oro razglasila za protektorat, 1912 zasedba Saguie al Hamra (na S); 1946–58 sta se oba dela (Španska Sahara) združila z Ifni kot Španska Zahodna Afrika, zatem samostojno upravno območje (čezmorska provinca). Po umiku Špancev (1976) sta jo anektirala Maroko in Mavretanija; 1979 se ji je Mavretanija odpovedala, celotno območje pa je prevzel Maroko. Ob podpori Alžirije se je začel gverilski boj osvobodilnega gibanja Polisario za neodvisno Demokratično arabsko republiko Saharo. 1988 je bil mirovni načrt OZN za Zahodno Saharo načeloma sprejet. Od septembra 1991 premirje. Odločitev o prihodnjem statusu Zahodne Sahare naj bi bila sprejeta na referendumu.
Dostopnost