elektrarna, energetski sistem za pridobivanje električne energije. Pri termoelektrarnah, kamor spadajo tudi jedrske elektrarne, uporabljajo za pridobivanje elektrike toploto, ki se sprošča pri zgorevanju trdnega, tekočega, plinastega ali jedrskega goriva, in z njo uparevajo vodo. Pri tem nastala para poganja parno turbino, ki je spojena z generatorjem (parna elektrarna). Večje sodobne termoelektrarne sestavlja več ločenih blokov. Blok je samostojna enota, ki jo sestavljajo parni kotel, turboagregat, električno stikališče in električni nadzorni sistem. Najmočnejši bloki elektrarn na premog, nafto ali zemeljski plin zmorejo pribl. 1000 MW, bloki jedrskih elektrarn pa do 1500 MW. Na uro proizvedejo 2900–7000 t pare pri tlaku 50–250 bar in temperaturi do 540 °C. Zaradi ekonomičnosti gradijo parne elektrarne v bližini izvorov goriva (rudniki) ali ob rekah in prekopih, ki so cenena prevozna pot za oskrbo z gorivom in zagotavljajo tudi potrebno hladilno vodo. V toplarnah odpadno paro iz turbin vodijo v ogrevalno omrežje in jo uporabijo za daljinsko ogrevanje. V geotermičnih elektrarnah, ki stojijo ob tektonskih prelomnicah ali na vulkanskih območjih, uporabljajo za pridobivanje elektrike paro, ki uhaja iz Zemljine notranjosti. V večjih industrijskih obratih uporabljajo za lastno oskrbo z elektriko in paro hitrotekoče parne stroje z močjo do 1000 kW. Pomožne elektrarne so namenjene za pokrivanje konic, tj. časovnih obdobij, v katerih poraba električne energije za kratek čas zelo naraste (npr. zjutraj, ko se vklopijo številni industrijski stroji), glavne elektrarne pa za te primere nimajo dovolj moči. Poženejo jih lahko v nekaj minutah, medtem ko zagon parne in jedrske elektrarne traja več ur ali dni. Uporabljajo se za hitro nadomestilo ob morebitnem izpadu drugih elektrarn. Poganjajo jih plinske turbine velikih moči. V državah, kjer so tekoča in plinasta goriva poceni, uporabljajo za pogon generatorjev plinske turbine in dizelske motorje. Hidroelektrarne izkoriščajo energijo vode, ki jo ima ta zaradi svojega gibanja. Nizkotlačne hidroelektrarne (pretočne elektrarne) gradijo na rekah z velikim pretokom in majhnim padcem. Reko zajezijo, v elektrarno pa navadno vgradijo Kaplanove turbine. Pri visokotlačnih elektrarnah izkoriščajo velik padec vode ob razmeroma majhnem pretoku. Takšne elektrarne gradijo v gorskih predelih, kjer deževnico in vodo iz staljenega ledu zbirajo v zbiralnih jezerih (akumulacijska elektrarna). Voda po tlačnih ceveh z veliko hitrostjo priteka na lopatice Peltonove ali Francisove turbine. Črpalne akumulacijske elektrarne gradijo za izravnavanje nihanj v omrežju; tako se izognejo neprestanemu zmanjševanju in povečevanju moči termoelektrarn. Kadar je poraba električne energije majhna, delujejo kot črpalke, ki črpajo vodo v višje ležeča zajezitvena jezera, ko pa poraba naraste, voda iz jezera poganja turbine in generatorje. Bibavična elektrarna (elektrarna na plimovanje) izkorišča periodično nihanje morske gladine (plimovanje) za pridobivanje električne energije. V pregrajeni morski bazen na obali z visokim plimovanjem (npr. severnofrancoska obala, Saint-Malo) voda ob plimi doteka, ob oseki pa iz njega izteka, pri tem se pretaka skozi turbine in oddaja energijo. V zadnjem času v nekaterih predelih sveta (Kalifornija, Danska, Nemčija) vse bolj izkoriščajo energijo vetra (oskrba z energijo). Zaradi naraščajoče porabe električne energije so gradnja novih elektrarn, izboljševanje starih in iskanje novih virov energije vse pomembnejši. Zelo si prizadevajo nadzorovano pognati proces jedrskega zlivanja, ki bi verjetno rešil pomanjkanje energije v naslednjem stoletju.
Dostopnost